TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila tudi, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Zato jima ni mogoče očitati, da navedene pravno pomembne okoliščine iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala.

Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti takega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da take sistemske pomanjkljivosti iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno.

Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.