TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se odstotno razmerje 20% nadomesti s 30%.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in prvo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Tretje tožena sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Zaključka sodišča prve stopnje, da so varnostniki ravnali v prekoračenem silobranu (torej protipravno), a da tožniku škode niso povzročili namenoma (točneje, da slednji tega ni izkazal), nista v nobenem medsebojnem nasprotju (kontradikciji). Nanašata se namreč na dve različni predpostavki, ki sta (v zadevi kot je konkretna) potrebni za nastanek odškodninske obveznosti in ki se presojata vsaka posebej. Pri tem obstoj ene (to je protipravnosti ravnanja varnostnikov, ki je posledica njihove opustitve dolžnega postopanja) ne pomeni tudi avtomatičnega obstoja druge (konkretno obstoja naklepno/namenoma z njihove strani povzročene škode). Obstoja slednje sama za sebe ne izkazuje niti narava (obseg) poškodb, ki jih je tožnik ob dogodku utrpel in ki jih v pritožbi (neupravičeno) izpostavlja kot razlog, zaradi katerega po njegovem mnenju do zavrnitve zahtevka zoper drugo, tretje in četrto toženca ne bi smelo priti.

Pri določitvi oškodovančevega soprispevka v smislu 171. člena OZ gre vedno za pravno-vrednostno oceno sodišča, ki se matematično natančni utemeljitvi že v osnovi izmika. Je pa sodišče prve stopnje zvezi s tem dolžno izpostaviti tiste pravno relevantne okoliščine, ki predstavljajo podlago takšni oceni, oziroma utemeljujejo, zakaj naj bi bil tak prispevek v določenem primeru večji ali manjši.