TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in energijo, Inšpekcije za okolje, Območne enote Celje, št. 06182-1996/2021-76 z dne 8. 9. 2023 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe. V presežku se zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

Inšpekcijski zavezanec, ki je s svojim protipravnim ravnanjem (npr. s kršitvijo pravil o varstvu okolja) povzročil nezakonito stanje (kot je to čezmerna obremenitev okolja), je dolžan to stanje po splošnih pravilih okoljskega prava (načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 11. člena ZVO-2) tudi sanirati, in sicer ne glede na to, ali je to stanje povzročil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v lasti oziroma uporabi koga drugega.

Inšpekcijska odločba zgolj zaradi naložene obveznosti odprave nezakonitega stanja na tujem zemljišču ni nična. Z njeno izvršitvijo se namreč udejanja javni interes (v obravnavanem primeru interes varovanja okolja in zdravja ljudi), ki ga varujejo norme javnega prava, nad spoštovanjem katerih bdi pristojna okoljska inšpekcija.

Okoljevarstveno dovoljenje, s katerim se upravljavcu dovoljuje obratovanje naprave, predstavlja upravni akt, ki njegovemu imetniku nalaga obveznosti v zvezi z delovanjem naprave, ki jih mora ta izpolniti, da se prepreči škoda na okolju in zdravju ljudi, ki bi lahko nastala zaradi delovanja naprave. Navedeno pomeni, da obveznosti, ki jih dovoljenje nalaga upravljavcu, ne morejo zavezovati tudi drugih oseb, ki niso upravljavci naprave (ne glede na njihovo morebitno seznanitev z vsebino okoljevarstvenega dovoljenja), kolikor zahteve, naložene upravljavcu, nimajo podlage v predpisih ali v posamičnih aktih, izdanih na podlagi teh predpisov, ki bi poleg upravljavca naslavljali tudi te druge osebe.

Neposredne podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 247. člena ZVO-2 ne more predstavljati niti določba 11. člena ZVO-2, ki je kot eno temeljnih načel evropske in nacionalne okoljske politike le podlaga za sprejem drugih zakonskih in podzakonskih določb, ki povzročiteljem obremenitve pri posegih v okolje nalagajo obveznost preventivnega in kurativnega delovanja. Enako velja za v ustavi zagotovljeno pravico do zdravega okolja (72. člen Ustave RS), ki za svojo uresničitev potrebuje nadaljno zakonsko ureditev.