TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zavrglo.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 267. člena ZIZ, ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ. Na podlagi določila petega odstavka 502. b člena ZKP sme začasno zavarovanje do izvršitve pravnomočne sodne odločbe skupno trajati največ 10 let. ZKP je v tem delu lex specialis in smiselna uporaba določb ZIZ v tem delu ne pride v poštev.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je pravni interes SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja izčrpan, ker je v obravnavani zadevi že izdan izvršilni naslov in vpisana zaznamba sklepa v v zemljiški knjigi in sodnem registru, je v nasprotju z določilom petega odstavka 502.b člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v povezavi s 502.c členom ZKP ima namreč državni tožilec pravni interes, da podaja predloge za podaljšanje začasnega zavarovanja vse do dokončnega poplačila terjatve iz pravnomočne sodbe, oziroma do poteka desetih let od pravnomočnosti sodbe.