TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 142-4/2016/18 (1312-04) z dne 30. 5. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Razlog preganjanja iz 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 se lahko kaže v tem, da je oziroma bi subjekt preganjanja dejanja preganjanja zoper prosilca za mednarodno zaščito izvajal zaradi prepričanja, da je slednji nudil pomoč ali sodeloval s političnim nasprotnikom, zaradi česar subjekt preganjanja za političnega nasprotnika posledično smatra tudi prosilca za mednarodno zaščito, češ da ima mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, ki je povezana s politiko in metodami potencialnih subjektov preganjanja, pri čemer ni važno, ali je prosilec v skladu s temi prepričanju tudi ravnal (sedmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

Sodišče ne vidi zadostne zanesljivosti v oceni tožene stranke, da so bila ravnanja iranske policije izvršena (zgolj) z namenom ugotovitve, kje se nahajata prosilčeva sinova, saj izjave tožnikov kažejo na to, da so policisti ob zasliševanjih sumili, da je tožnik sinovoma, ki sta bila (oba oziroma vsaj sin) obravnavana kot politična nasprotnika, pomagal pobegniti iz Irana in da sta jima s tožnico nudila finančno pomoč, pri čemer so se sumi policije še utrdili po tem, ko so prestregli pismo slovenskega pristojnega organa, namenjeno tožnikoma, o tem, da se prošnja njunega sina za združitev družine s staršema zavrne.

Tožena stranka je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi ugotovila, da pripadniki iranskih varnostnih sil kršijo človekove pravice, a je nato kljub temu ocenila, da v obravnavanem primeru taktike iranske policije niso dosegle potrebne stopnje resnosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nehumano ali poniževalno ravnanje. Pri tem se do specifičnih okoliščin konkretnega primera ni opredelila. Iz izpodbijane odločbe zato ni mogoče razbrati, da bi v tej luči presojala, ali je potrebna stopnja resnosti ravnanj dosežena.