TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v:

- drugem odstavku 2. točke izreka tako, da se naloži toženi stranki, da tožnici v roku 8 dni obračuna odškodnino v višini 10.544,52 EUR bruto, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila,

- 1. alineji 3. točke izreka v zvezi s prvim odstavkom 2. točke izreka tako, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013, s tem dnem pa se pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama postopka, sodno razveže,

- 3. alineji 3. točke izreka tako, da se naloži toženi stranki, da tožnici za obdobje od 29. 5. 2012 do 20. 12. 2013 obračuna razliko v plači, ki bi jo prejela pri toženi stranki, in plačo, ki jo je prejemala pri drugem delodajalcu (od 29. 5. 2012 do 28. 6. 2012) ter razliko v plači, ki bi jo prejela pri toženi stranki, in denarnim nadomestilom iz naslova brezposelnosti (od 29. 6. 2012 do 30. 9. 2012), odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače do plačila,

- 4. alineji 3. točke izreka tako, da se naloži toženi stranki, da tožnico v 8 dneh prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba za obdobje od 29. 6. 2012 do 20. 12. 2013.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 627,39 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi ji je bilo očitano, da je na sestanku v navzočnosti namestnika direktorja dvakrat trdila, da direktor nad njo izvaja šikaniranje in mobing, kar je neresnično, njene trditve pa so škodovale časti in dobremu imenu tožene stranke, s čimer naj bi bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Znaki navedenega kaznivega dejanja niso izpolnjeni, saj so bile besede izrečene le direktorju tožene stranke in njegovemu namestniku, ne pa tudi širšemu krogu oseb, kar se zahteva za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku prvega odstavka 111. člena ZDR.

Tožnica je večkrat kršila svoje delovnopravne obveznosti, in sicer z neprimerno komunikacijo oz. neodzivanjem pri izvedbi promocije na radiu, z zmerjanjem zaposlenih idr.. Tožnica ima določene osebnostne lastnosti, zaradi katerih je delovno okolje lahko bolj stresno, odnosi med zaposlenimi pa bolj napeti. Vendar zgolj navedeno ne upravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je najskrajnejše sredstvo prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je upravičeno samo v primeru izpolnitve taksativno naštetih pogojev in pod pogojem, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). V primeru milejših kršitev delovnopravnih obveznosti ima delodajalec na voljo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V predmetni zadevi ni mogoče zaključiti, da ni bilo možno nadaljevanje dela tožnice vsaj še za en mesec, kot je določen odpovedni rok pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov (tretji odstavek 92. člena ZDR), zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Vključenost v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR.