TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 177/2010 z dne 4. 5. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Postojni št. In 18/2009 z dne 27. 11. 2009 se v delu, v katerem se nanašata na zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi, razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Postojni v novo odločanje. V preostalem delu se ustavna pritožba zavrne. Postopek za oceno ustavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se ustavi.

V izvršilnem postopku je kontradiktornost praviloma vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi, to je v postopku z ugovorom. Zato je zavrženje ugovora zoper sklep o izvršbi, ki ga je v imenu dolžnika vložila oseba, ki ne more biti pooblaščenec, treba razumeti kot sankcijo za dolžnika zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke zastopanja po pravilnem pooblaščencu in kot poseg v njegovo pravico iz 22. člena Ustave. Zavrženje ugovora pomeni, da postane sklep o izvršbi pravnomočen, ne da bi se sodišče prve stopnje vsebinsko opredelilo do dolžnikovih navedb in trditev, usmerjenih v preprečitev ali utesnitev izvršbe. V položaju, ko bi ravnanje po najbolj očitni ali celo ustaljeni razlagi zakona lahko ogrozilo človekove pravice stranke ali drugega udeleženca v postopku, mora sodišče naprej z vseh plati preveriti, ali je zakon vendarle mogoče razlagati ustavnoskladno. Sodišči sta spregledali možnost, da zavarujeta pravico pritožnika do izjave z analogno uporabo pravil o pozivanju stranke na odpravo pomanjkljivosti glede pooblaščenca oziroma pooblastila po prvem odstavku 88. ali po drugem odstavku 98. člena Zakona o pravdnem postopku. Za zakonsko analogijo je namreč značilno, da se zakonsko urejeni in zakonsko neurejeni primer ujemata v bistvenih lastnostih. V obravnavanem primeru sta navedeni zakonski normi v bistvenem uporabni za obravnavani primer, ker gre tudi pri njem za to, da je stranka storila napako v zvezi s pravilnim zastopanjem v civilnem sodnem postopku, pravica do izjave iz 22. člena Ustave pa zahteva, da ji sodišče omogoči sanacijo te napake. Ker sta sodišči opustili opisano možnost zavarovanja pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave, sta vanjo nedopustno posegli. Odločanje Ustavnega sodišča o ustavnosti zakona na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču ni več mogoče, če Ustavno sodišče ugotovi, da ni potrebno za rešitev ustavne pritožbe.