TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsak ima pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg, ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena ZZDej). Vendar pa je Zakon o nalezljivih boleznih zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, kot specialni predpis predpisal obvezno cepljenje zoper določene bolezni zaradi varovanja zdravja prebivalcev RS, v 4. členu pa določa, da ima vsakdo pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih ljudi pred temi boleznimi. Gre tako za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov (ki obveznemu cepljenju eventuelno nasprotujejo), tehtanje teh interesov pa je opravil že zakonodajalec. Vendar pa tudi ZNB daje zaradi zaščite interesov posameznikov le-tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Sodišče zavrača kot neutemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je tožena stranka argumentirala svoj pogled le na dve od 18 pritožbenih navedb. Katere so tiste okoliščine, ki narekujejo sprejeto odločitev pa mora biti navedeno v obrazložitvi odločbe, ker je le na podlagi tako obrazložene odločitve omogočeno stranki, na katero se odločba nanaša in tudi sodišču, kontrolo ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bilo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Po določbi 209/2 člena ZUP/86 mora obrazložitev odločbe vsebovati povzetek pritožbe in pritožbenih ugovorov ter ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, ob tem pa tudi navedbo predpisov, na katere se opira odločba. V konkretnem primeru vsebuje izpodbijana odločba po presoji sodišča vse odgovore na te vsebine oziroma vse odgovore na pravno relevantne pritožbene navedbe. Ti brez dvoma omogočajo njen preizkus. Zato je tožbeni ugovor zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po navedenem neutemeljen. Sodišče pripominja, da je tožena stranka glede na ustavno načelo zakonitosti (2. odstavek 120. člena Ustave RS) dolžna opravljati svoje delo na podlagi in v okviru ustave in zakonov in je pravilno opozorila tožnika, kolikor se ne strinjata s predmetno pravno ureditvijo, tudi na določbo 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, po kateri lahko pri Ustavnem sodišču RS vsakdo poda pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, glede na njune pritožbene navedbe, ki jih ponavljata v tožbi (o zatrjevani protiustavnosti citiranih zakonskih in nezakonitosti podzakonskih predpisov).