TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obdolženega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

V kolikor bi rezultat kazenske preiskave pokazal, da je šlo v navedenih primerih le za zakonito uveljavljanje terjatev, potem kaznivo dejanje ni podano, v kolikor pa bi šlo za izterjavo obstoječega dolga na nezakonit način, to je s prisiljenjem, potem bi bili podani elementi kaznivega dejanja samovoljnosti po 2. ali 3.odst. 313.čl. KZ.

Neskladje glede časa, kdaj naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja na škodo A.R. in kdaj naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja zoper B.K., v fazi preiskave ne more predstavljati odločilnega dejstva. Čas storitve teh dveh dejanj ni znak kaznivega dejanja, niti se nanj ne veže obstoj kakšne od procesnih predpostavk.

Če je pri zaslišanju obdolžencev sodeloval strokovni sodelavec okrožnega državnega tožilstva, je bilo to v nasprotju s 1.odst.

178.čl. ZKP, vendar iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, v čem naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

A.R. je bila v istem postopku na istem naroku zaslišana kot obdolženka in kot priča glede dejanj, pri katerih se že po naravi stvari ne da ločiti navedenih procesnih vlog. Zato bi bila lahko zaslišana le kot obdolženka.