TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-295/05-38 z dne 19. 06. 2008 že presodilo, da 1. odstavek 233. člena ZVCP-1 ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze, pri čemer zgolj zatrjevanje alibija ne zadošča. Če bo želel v postopku uspeti, bo moral za svoje trditve predlagati dokaze, ko pa take dokaze predloži, jih mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva, pri čemer izpodbijane določbe ni mogoče razlagi tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška, ampak je treba težo dokaznega bremena razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Tudi v odločbi Up-3663/07 z dne 10. 09. 2009 je Ustavno sodišče RS ponovilo kriterije za izpolnjevanje dokaznega standarda, s katerimi se je v zvezi z razlago 233. člena ZVCP-1 ukvarjalo tudi že Vrhovno sodišče RS (npr. v sodbi IV Ips 53/2010 z dne 05. 06. 2008, v kateri je obrazložilo, da gre v postopku o prekršku kršitelju tudi pravica, da mu je v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist – 3. alinea 29. člena Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno in procesno pravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti podan določno, pri čemer mora kršitelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede, in utemeljiti, katero dejstvo s tem dokazuje.

Zgolj obdolženčevo trditev, da je bil navedenega dne gost pri P., katerega podpisano izjavo (iz katere pa niti ne izhaja jasno, da je bil prav obdolženec v času od 20.29 do 24.00 ure gost pri njem!) je priložil svoji izjavi, dani na obvestilo o storjenem prekršku, nikakor ni mogoče šteti kot jasen in nedvoumen dokazni predlog, temveč le kot obliko obdolženčeve izpovedbe, zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo te izjave, ni prekršilo obdolženčeve pravice do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist.