TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Če je storilec nasprotoval snemanju na njegovi posesti, je B. A. s snemanjem kljub prepovedi posegel v izključno pravico storilca, da sam razpolaga s svojo podobo in besedo, s tem pa v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave. To pa ne pomeni, da ne bi bil tak poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi morale za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost. Pravica do zasebnosti je omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Odgovor na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi tako imenovani koncept razumno pričakovanje zasebnosti. Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebna, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način, in če bo to pričakovanje objektivno opravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.