IZREK
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu III. točke izreka in v IV. in V. točki izreka potrdi.
II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka ter v ugodilnem delu III. točke izreka potrdi.
III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
JEDRO
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 610. člena OZ, ki določa, da pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; in da potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. Stanovanje (stvar) namreč ni bilo odtujeno (prodano) in na njem ni prišlo do sprememb v stanju lastninske pravice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke s pogodbo z dne 13. 8. 2011 ustanovil služnost stanovanja in realno breme preužitka v korist tožeče stranke, kar je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki bi lahko eventualno konkurirala z rabo stanovanja tožene stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 3. 1999, česar pa ne zatrjuje nobena od pravdnih strank.
Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik o odstopu obvestiti. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka še vedno dolguje najemnine za obdobje od maja do julija 2012. To pomeni, da jih ni plačala ne odstopniku, ne prevzemniku terjatve, zaradi česar ni pravno pomembno, kdaj pred pravdo je bila tožena stranka obveščena o cesiji.
Na procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik. Ker pa je obstoj procesne sposobnosti procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče kljub temu opravilo uradne poizvedbe.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne more kaznovati pravne osebe, ker ta nima svoje volje, temveč lahko kaznuje le njenega zakonitega zastopnika. Ta trditev izhaja iz zmotne predpostavke, da pravna oseba ne more oblikovati in izjaviti svoje volje, kar pa ne drži. Svojo voljo namreč oblikuje in izjavi preko svojega personalnega substrata (v konkretnem primeru torej zakonitega zastopnika).
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.