TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava se izkaže kot neutemeljen, saj gre za povsem primerljivo zadevo, kakršno je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, v kateri je zavzelo stališče, da vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ po drugem odstavku 84. člena v povezavi s 31. točko 2. člena ZMZ-1 pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavni ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.

Zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito , ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po določilih 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.