Odločba o razveljavitvi tretje povedi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor se nanaša na primere, ko je domnevno žaljiva izjava usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana oziroma ki je pristojen odločiti o vlogi, ki jo vsebuje; o razveljavitvi druge povedi 130. člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor se nanaša na možnost spremembe denarne kazni, izrečene po prvem odstavku 78. člena tega zakona, v kazen zapora; ter o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Mariboru in sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu

2798. Odločba o razveljavitvi tretje povedi prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor se nanaša na primere, ko je domnevno žaljiva izjava usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana oziroma ki je pristojen odločiti o vlogi, ki jo vsebuje; o razveljavitvi druge povedi 130. člena Zakona o kazenskem postopku, kolikor se nanaša na možnost spremembe denarne kazni, izrečene po prvem odstavku 78. člena tega zakona, v kazen zapora; ter o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Mariboru in sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu

Številka: Up-185/14-19 U-I-51/16-9

Datum: 28. 9. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Velimirja Cugmasa, Slovenske Konjice, ki ga zastopa Jana Pšeničnik, odvetnica v Slovenskih Konjicah, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 28. septembra 2016

Tretja poved prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP) se razveljavi, kolikor se nanaša na primere, ko je domnevno žaljiva izjava usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana oziroma ki je pristojen odločiti o vlogi, ki jo vsebuje.

Druga poved 130. člena Zakona o kazenskem postopku se razveljavi, kolikor se nanaša na možnost spremembe denarne kazni, izrečene po prvem odstavku 78. člena tega zakona, v kazen zapora.

Če v primeru iz 1. točke tega izreka sodnik oziroma predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s splošnimi pravili Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/2000, 113/2000, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10, 48/11 in 15/15) o dodeljevanju zadev sodnikom. O kaznovanju po 78. členu Zakona o kazenskem postopku odloči sodnik posameznik, ki mu je zadeva po teh pravilih dodeljena.

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil pritožnik kot zagovornik v kazenskem postopku na podlagi 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kaznovan z denarno kaznijo v višini 993,16 EUR, ker je razpravljajoči sodnici – potem ko je zaključila glavno obravnavo in strankam naznanila, da bo sodbo razglasila čez eno uro – dejal: »Ali se morate posvetovati? Bil sem na večih sodiščih in takšne okrajne sodnice, s poudarkom okrajne sodnice, pa še nisem srečal.« Sklep o kaznovanju je izdala razpravljajoča sodnica. Iz obrazložitve sodničinega sklepa izhaja, da navedena izjava pritožnika predstavlja žaljivo in podcenjujočo oceno njenega odločanja, ki izraža zaničevanje, ter da se s takšnim izražanjem spodkopava in krni ugled sodstva nasploh. Pritožbeno sodišče, ki je pritožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo, je v obrazložitvi sklepa med drugim navedlo, da pritožnikova izjava odraža mnenje o sodničini nesposobnosti za samostojno odločanje in o njeni strokovni nedoraslosti, kar je nedvomno žaljivo in podcenjevalno tudi do sodišča.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter kršitev svobode izražanja iz 39. člena Ustave in 10. člena EKČP. Navaja, da besede, zaradi katerih mu je sodišče izreklo denarno kazen, niso bile objektivno žaljive in niso bile izrečene z namenom zaničevanja, temveč je šlo za utemeljeno resno kritiko sodničinega nezakonitega ravnanja. Pritožnik prav tako trdi, da je sklep o denarni kazni izdala sodnica, na katero naj bi bila kritika naslovljena (iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da naj bi se čutila tudi osebno razžaljeno). To pa po mnenju pritožnika pomeni, da je sodnica sodila v lastni zadevi in je iz tega razloga podan dvom o njeni nepristranskosti. Ob tem se pritožnik sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), in sicer na sodbi v zadevah Pečnik proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012 in Kyprianou proti Cipru z dne 15. 12. 2005, v katerih naj bi ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ker je sodnik, na katerega je bila naslovljena žalitev, sam odločal o izreku denarne kazni. Pritožnik nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da obravnavana zadeva ni v bistvenem podobna zadevi Pečnik proti Sloveniji, ker sam izrečenih besed ni zanikal in ker je sodnica izdala izpodbijani sklep po razglasitvi sodbe, s katero je bila pritožnikova varovanka oproščena obtožbe. Po mnenju pritožnika te okoliščine niso odločilne, temveč je odločilno, kdo odloča o tem, ali je določena izjava žaljiva, in kdo naloži plačilo denarne kazni. Pritožnik trdi, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, saj je pred slovenskimi sodišči treba pri kaznovanju procesnih udeležencev zagotoviti standarde, ki bodo skladni s prakso ESČP.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 10. 3. 2016 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo z namenom, da presodi, ali je bila z izdajo izpodbijanega sklepa kršena pritožnikova pravica do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Hkrati je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti tretje povedi prvega odstavka 78. člena ZKP, vendar le, kolikor se nanaša na primere, ko je žalitev usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana žaljiva izjava oziroma ki je pristojen odločiti o vlogi, ki vsebuje žaljivo izjavo. Na podlagi 30. člena ZUstS je Ustavno sodišče začelo tudi postopek za oceno ustavnosti 130. člena ZKP, kolikor se nanaša na možnost spremembe denarne kazni, izrečene po prvem odstavku 78. člena tega zakona, v kazen zapora.

Ustavno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo pritožnika in Višje sodišče v Ljubljani ter sklep o sprejemu ustavne pritožbe in začetku postopka za oceno ustavnosti skupaj z ustavno pritožbo vročilo Državnemu zboru. Državni zbor odgovora ni podal, je pa mnenje podala Vlada. V zvezi z očitki pritožnika, ki se nanašajo na vprašanje, ali lahko v postopku kaznovanja zaradi žalitve sodišča po 78. členu ZKP odloča tisti sodnik, na katerega se žaljiva izjava nanaša, Vlada pojasnjuje, da je poslala v strokovno usklajevanje predlog novele ZKP, v katerem predlaga, naj sodnik, na katerega se žalitev nanaša, ne odloča o kaznovanju zaradi žalitve. Iz mnenja Vlade izhaja, da bo – ob upoštevanju obrazložitve, ki jo je Ustavno sodišče podalo v odločbi št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/05, in OdlUS XIV, 62) – v postopku priprave novele ZKP preučila možnost morebitnega krajšanja največjega števila dni zapora, v katere se lahko pretvori denarna kazen, predpisana v ZKP.

Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožniku, ki je v izjavi navedel, da je iz mnenja razvidno, da tudi Vlada meni, da sedanja zakonska ureditev kaznovanja udeležencev postopka zaradi razžalitve ni v skladu z Ustavo.