TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

1. Ugotovljeno je bilo, da je toženec dosegel, da se je morala tožnica proti svoji volji odseliti. S tem je celo hišo prevzel v svojo posest in ji odvzel možnost uporabe sorazmernega dela. Ni pomembno, ali dejansko uporablja tisti del hiše, ki pripada tožnici. S svojim ravnanjem je nase prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala dohodek. Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore. Po drugi strani pa je tožnica zaradi nemožnosti uporabe dela stanovanjske hiše prikrajšana. Toženčeva obveznost temelji na 2. odstavku 38. in 2. odstavku 39. člena ZTLR. Tožničin zahtevek je utemeljen tudi na podlagi obligacijskopravnih predpisov o neupravičeni pridobitvi. Toženec uporablja tožničin del brez pravne podlage (4. odstavek 210. člena ZOR). 2. Tožena stranka sodišču očita neutemeljeno uporabo instituta prostega preudarka 116. člena ZPP. Načelno je treba pritrditi njenemu stališču, da se pravdne stranke s sklicevanjem na uporabo prostega preudarka ne morejo razbremeniti svoje dolžnosti predložiti dokaze. Velja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP). Prosti preudarek torej ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Določilo 216. člena ZPP je lahko metoda ugotavljanja materialne resnice, če se višina zneska oz. količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, samo pod pogojem, da je pravdna stranka, ki nosi dokazno breme, ponudila adekvatne dokazne predloge.