TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Revizija v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 1.173.015,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1998 do plačila, se zavrže.

2. V ostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 25.659.616,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.440.626,00 SIT od 27.2.1997 do plačila in od zneska 8.218.990,80 SIT od 26.11.1997 do plačila ter v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Drugi odstavek 99. člena ZOR določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v ZOR. V tej določbi je za razlago pogodb uveljavljena teorija volje, s katero se v primeru spornosti pogodbenih določil lahko korigira in dopolnjuje razlaga, do katere bi prišli le s preučevanjem tega, kako se volja kaže v izjavi. Ugotavljanje volje namreč še ni vprašanje razlage pisne pogodbe (kar je pravno vprašanje), ampak ugotavljanje ene od dejanskih podlag, potrebnih za takšno razlago. Eno od splošnih načel obligacijskega prava je tudi, naj se pogodba razlaga tako, da ostane v veljavi, ne pa, da svojo veljavo izgubi, če je dvom, ali je treba sprejeti eno ali drugo rešitev.