TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem delu.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Tožnik je v I. točki tožbe opisal stanje v naravi gospodujočih nepremičnin (gospodarsko poslopje, sadovnjak, vinograd, gozd), v II. točki pa način dostopa do tožnikovih nepremičnin (trasa), rabo zadnjih 20 let ter kako je toženec v letu 2016 preprečil vožnje po zatrjevani trasi. Vsa navedena dejstva, zlasti v II. točki tožbe, utemeljujejo zatrjevano priposestvovanje in ne gre za "sestavljeno" trditveno podlago oziroma za različne komplekse dejstev, ki bi narekovali potrebo, da tožnik navede, v zvezi s katerim sklopom dejstev je priča predlagana za zaslišanje. Zahteva, da bi za vsako od zatrjevanih pravno pomembnih dejstev tožnik moral oblikovati poseben dokazni stavek, je v okoliščinah konkretnega primera pretirana. Pojasnilo tožnika, da je priča predlagana za zaslišanje glede vseh trditev, ki se nahajajo pred dokaznim predlogom, v obravnavanem primeru zadošča.

Glede na to, da je imel tožnik na sosednji parceli živali (ki jim je treba pripeljati krmo), drva (ki jih je tudi treba pripeljati) in vinograd (katerega vzdrževanje je tudi povezano s prevozi), bi toženec moral vedeti, da se služnost hoje in voženj dejansko izvršuje, še posebej zato, ker je sam povedal, da se tožnik ni mogel peljati po C. C. parceli, ni pa znal odgovoriti na vprašanje, kako je lahko tožnik prišel z vozili do svojih parcel ne da bi prečkal sporno (toženčevo) parcelo 485/3.