TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja prisotnosti drugih družinskih članov v drugih državah članicah, pri tem, da se skladno z 16. členom Dublinske uredbe III upoštevajo družinske vezi „prosilca in odvisnega otroka/.../“, ki so obstajale že v državi izvora ter, da je prosilec zmožen nuditi pomoč vzdrževani osebi in da zadevne osebe pisno izrazijo to željo. Obstoj osebnih vezi med tožnikoma in njegovim sinom (ter tudi otrokovo mamo) zaznamuje nižja stopnja povezanosti, ki je objektivno pogojena s tem, da je tožnik pretežni del otrokovega življenja bil v partnerski zvezi s partnerjem, ki ni v sorodu z njegovim otrokom ter da mladoletni otrok že vrsto leti živi v Franciji in z njim nima tako rednih stikov, kot to zatrjuje v tožbi, saj se je namreč zmotil o otrokovemu rojstnem dnevu ter te napake ni pojasnil.

Tožnik ni dokazal, da bi bil v Republiki Hrvaški deležen slabega pravnega zastopanja, ker ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper zavrnilno odločbo o mednarodni zaščiti, saj iz odgovora pristojnega organa Republike Hrvaške izhaja, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni bilo pravnomočno odločeno, ker je bila pritožba vložena dne 4. 1. 2016. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Sistemske pomanjkljivosti so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.