TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pri plačilu iz spornih premičnin konkurirata pritožnik, ki se zanaša na neposestno zastavno pravico, ki je nastala 8. 12. 2009 in ki mu je bila priznana s pravnomočnim sklepom o preizkusu ločitvenih pravic, ter upnica, ki se sklicuje na svojo hipoteko na eni od navedenih nepremičnin, nastalo 19. 12. 2007. S priznanjem pritožnikove ločitvene pravice na spornih premičninah v sklepu o preizkusu ločitvenih pravic ni bilo pravnomočno odločeno o tem, da so te premičnine samostojne stvari in ne samo sestavina druge stvari. V isti meri, v kateri se pritožnik sklicuje na sklep, s katerim mu je bila priznana ločitvena pravica na spornih premičninah, pa se nanj lahko sklicuje tudi upnica, ki ji je bila ravno tako priznana hipoteka na nepremičnini, vključno s spornimi premičninami, kolikor so bile te njene sestavine - o čemer pa ni bilo še nikdar prej odločeno.

Če status sestavine lahko utemelji funkcionalna povezanost delov in celote (kriterij kompletnosti), je dosledno, da ko takšna povezanost preneha, in to trajno in nepovratno, ni več razloga za prepričanje o določenih delih kot sestavinah neke celote. Pač pa je treba dodatno precizirati časovno komponento, ki je v zadevah, kot je ta, pravno pomembna. Odločilni moment, v katerem mora obstajati funkcionalna povezanost delov in celote, narekuje drugi odstavek 371. člena ZFPPIPP. Važno je torej, kakšno vsebino (obseg in razmerje) v poštev prihajajočih ločitvenih pravic je začrtala ob izdaji sklepa o preizkusu ločitvenih pravic (ne)obstoječa funkcionalna povezanost spornih stvari (v tej zadevi: spornih premičnin in bioplinarne).