TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

"I. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožnika do toženke v višini 8.808,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila.

II. Ugotovi se, da obstaja terjatev toženke do tožnika v višini 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 do plačila.

Ugotovi se, da ne obstajata terjatev toženke do tožnika v znesku 9.304,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila ter terjatev toženke do tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 112,40 EUR od 6. 11. 2017 do 7. 4. 2019.

III. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 8.696,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019 do plačila, v presežku (za plačilo 112,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2019, za plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2019 do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih ob obresti od zneska 8.808,58 EUR od 6. 2. 2019 do 3. 3. 2019) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

IV. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 3.264,37 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

V. Toženka je zavezanka za plačilo 89 odstotkov sodne takse."

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta ter se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 326,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Dolžnost toženke kot delodajalke je bila tožniku zagotoviti sredstva za varno delo, med njimi tudi opremo za odstranitev prečke na vrhu prikolice tovornega vozila zaradi nalaganja tovora. Toženka ni dokazala, da bi tožniku zagotovila drugo opremo za odstranitev te prečke, kot lestev, ki po tožnikovih trditvah ni bila brezhibna. Ker toženka ni dokazala, da je tožniku zagotovila brezhibno lestev, se krivdne odgovornosti za škodo zaradi padca tožnika ni razbremenila.

Ob ugotovitvi, da tožnik ni imel druge možnosti za opravo dela (odstranitve prečke na prikolici) kot z lestvijo, ki mu jo je zagotovila toženka, da ni samovoljno uporabil te lestve ter ob dejstvu, da je moral naložiti tovor v tujini, in glede na zakonsko obveznost toženke kot delodajalke, da mu zagotovi varno opravo dela, tožniku zaradi neodklonitve dela ni mogoče pripisati 30-odstotnega prispevka k nastanku škode.

Tožnikova odločitev za (tudi možno) konzervativno zdravljenje ne prekinja vzročne zveze med opustitvijo toženke in nastankom psevdoartroze in njenimi posledicami.

Za priznanje odškodnine iz naslova sekundarnega strahu ni nujno, da je zdravljenje kompleksno, negotovo ali nepričakovano.

Ni izključeno, da se za prevoze na preglede oškodovancem prizna kilometrina, tožnik pa je izpovedal o tem, da se je vozil z osebnim vozilom, zato mu je pravilno priznana kilometrina, in ne strošek javnega prevoza, katerega višine in možnosti na teh relacijah toženka niti ni zatrjevala.