TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Za obstoj razloga za pridržanje morata biti izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na eni strani je nujno, da je prosilec za mednarodno zaščito že pridržan zaradi odstranitve na podlagi poglavja IV Direktive 2008/115 in, na drugi strani, da je mogoče na podlagi objektivnih meril utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali otežil izvršitev odločbe o vrnitvi.

Tožena stranka je pravilno kot edino merilo za utemeljenost domneve, da je tožnik prošnjo podal samo za to, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, upoštevala merilo, ki je vsebovano že v določbi člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33 oziroma v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej da je imel možnost časovno prej podati namero, kot je to dejansko storil. Tožena stranka se je tudi pravilno spustila v obravnavo in oceno tožnikovih individualnih ravnanj v zvezi s tem: upoštevala je stopnjo nevarnosti, da bi tožnik odstranitev preko nove prošnje neupravičeno zadržal oziroma oviral (tudi zaradi begosumnosti) in ga ni pridržala izključno za to, ker je podal prošnjo za mednarodno zaščito.

V korist potrditvi (zakonitosti) odločitve tožene stranke je pretehtalo (prvič), da tožnik v tožbi ni konkretno ugovarjal dokazni oceni tožene stranke, da je šele po petih dneh po nastanitvi v Center za tujce podal namero in (drugič) element v dokazni oceni tožene stranke, da je malo verjetno, da je tožnik za grožnje strica izvedel šele v telefonskem pogovoru z družinskimi člani po njegovi nastanitvi v Center za tujce.

V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33, in ki bi dopuščale prosilcu svobodo bivanja in gibanja na območju Azilnega doma ali njegove izpostave, ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Konkreten ukrep namestitve in odvzema prostosti tožniku v v Centru za tujce v režimu in okoliščinah, ki jih je opisal tožnik na glavni obravnavi, je zato sorazmeren glede na tveganje, da bi tožnik ponovno samovoljno zapustil Slovenijo med postopkom mednarodne zaščite.