TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 9. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97 in 13/98 odl. US) ni v neskladju z Ustavo. Četrti odstavek 11. člena Zakona o obrambi je v neskladju z Ustavo. Prvi in četrti odstavek 25. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94) nista v neskladju z Ustavo. Drugi in tretji odstavek 25. člena ter tretji odstavek 30 člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami so v neskladju z Ustavo. Uredba o izvajanju materialne dolžnosti za potrebe obrambe, zaščite, reševanja in pomoči (Uradni list RS, št. 35/97) je v neskladju z Ustavo. Zakonodajalec mora protiustavnost, ugotovljeno v točkah 2 in 4 izreka te odločbe, odpraviti v roku devetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu. Vlada mora protiustavnost, ugotovljeno v točki 5 izreka te odločbe, odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu.

Obveznost izvrševanja materialne dolžnosti v času, ko ni vojnega ali izrednega stanja, predstavlja primerno sredstvo za dosego ustavno nujnega cilja. Ozemeljsko enotnost in nedeljivost države (4. člen Ustave) in obrambo nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja (124. člen Ustave) pa je mogoče uspešno zagotoviti le tako, da se obramba organizira in pripravlja že v miru, med drugim tudi s pregledi razpoložljivih sredstev za obrambne potrebe in z vajami. Po naravi stvari je zato ukrep materialne dolžnosti tudi v miru primerno sredstvo za dosego navedenega cilja. Izpolnjen pa je tudi pogoj nujnosti ukrepa, saj cilja, to je organizacije obrambe tudi v nevojnem stanju in ustrezne popolnitve z materialnimi sredstvi, ni mogoče zagotoviti na noben drug način, ki ne bi pomenil posega v eno od ustavnih pravic ali na način, ki bi pomenil blažji poseg v ustavno pravico. Teža posega v lastninsko pravico, ki jo predstavlja ukrep materialne dolžnosti, ustreza teži ustavnopravno utemeljenega cilja, tj. da se v nevojnem času zagotovi ustrezna priprava na obrambo države. Določitev materialne dolžnosti v miru zaradi pregledov in vaj sama po sebi ni v neskladju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Zato tudi drugi odstavek 9. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo. ZObr ne določa ustreznih meril in kriterijev, tj. okvira za izvajanje materialne dolžnosti. Pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa mora biti v zakonu jasno in opredeljeno z ustreznimi merili in kriteriji. Določitev teh meril in kriterijev pa zakonodajalec ne sme prepustiti podzakonskemu predpisu. Pooblastilo Vladi iz četrtega odstavka 11. člena ZObr za ureditev izvajanja materialne dolžnosti pa je neopredeljeno, s čimer so kršena načela pravne države (2. člen Ustave). Ugotovljena neustavnost četrtega odstavka 11. člena ZObr pomeni, da je s podzakonskim predpisom, izdanim za izvrševanju materialne dolžnosti, kršeno legalitetno načelo. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana Uredba ni v skladu s 120. in 153. členom Ustave. Ukrep materialne dolžnosti je zaradi zaščite, reševanja in pomoči potreben in nujen ob naravnih in drugih nesrečah, teža posega v vsebino in pomen lastninske pravice pa je pri izvajanju materialne dolžnosti v izjemnih razmerah tudi v sorazmerju (sorazmernost v ožjem pomenu) z varstvom dobrin drugih, ki so prizadete ob naravnih in drugih nesrečah. Pri omejitvi lastninske pravice na podlagi določb prvega in četrtega odstavka 25. člena ZVNDN torej načelo sorazmernosti ni kršeno, zato navedeni določbi nista v neskladju s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Neustavnost drugega in tretjega odstavka 25. člena ZVNDN, ki sta neposredna podlaga za izvrševanje materialne dolžnosti z namestitvijo sredstev in naprav za opazovanje, obveščanje in alarmiranje na poslovnih in drugih stavbah, izjemoma pa tudi na stanovanjskih stavbah, če teh sredstev in naprav ni mogoče namestiti na drugih objektih, je v tem, da izvrševanje te oblike materialne dolžnosti ni opredeljeno z ustreznimi zakonskimi okviri. Navedeni določbi sta zato v neskladju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ki terja, da so zakonske določbe jasne in nedvoumne. Iz enakih razlogov, kot pooblastilo za izvrševanje materialne dolžnosti za obrambne potrebe (četrti odstavek 11. člena ZObr), je v neskladju z Ustavo (2. člen Ustave) tudi tretji odstavek 30. člena ZVNDN. Pooblastilo Vladi za določitev vrste materialnih sredstev, za katere lahko upravni organ naloži materialno dolžnost, namreč ne v tej določbi ne v drugih določbah nima postavljenih meril in kriterijev za oblikovanje podzakonskega predpisa.