TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A.Z. in obdolženčeve žene K.Z. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada za njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da je izpovedba oškodovanke M.L.Z. resnična, ko je povedala, da ji je obdolženec z roko segel za hlače in spodnjice ter jo otipaval po spolovilu in ustrezno je tudi pojasnilo, da takšno ravnanje nedvomno nakazuje, da je bilo obdolženčevo ravnanje spolno motivirano in da je z njim zadovoljeval svoj spolni nagon. Sodba torej razloge o tem ima, kakršnokoli nadaljnje pojasnjevanje, da gre za spolno motivirano dejanje, pa je ob tem nepotrebno, ker je z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje to dejstvo dovolj pojasnjeno. Ravnanje samo po sebi kaže na spolno motiviranost storilca in nobenih razlogov ni imelo sodišče prve stopnje, da bi se ukvarjalo z obdolženčevo starostjo in ugotavljanjem, ali gre za spolno aktivno osebo.

Odgovor na vprašanje, ali si je oškodovanka izmislila dogodek in obdolženca po krivem obremenjuje, sodi v pristojnost sodišča in ne izvedenca. Izvedenec dr. A.F. je na vprašanja sodišča in strank ustrezno odgovoril, pri oškodovanki je ugotovil znake spolne zlorabe, in sicer prisotnost posttravmatske stresne motnje, zmanjšano zmožnost uživanja v spolnosti in znižano samospoštovanje, pojasnil je, zakaj pri njej ne gre sklepati o neiskrenosti oziroma težnji po laganju, prav tako pa, zakaj so znaki spolne zlorabe pri osebi, ki je s tovrstnim kaznivim dejanjem oškodovana, bistveno težji, če je storilec oseba iz družinskega kroga, kot če gre za neznano osebo oziroma osebo, ki z njo ni v takšnem razmerju, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in ocenilo v točki 11 obrazložitve sodbe. S strokovnega stališča je izvedenec torej pojasnil tudi, na podlagi česa zaključuje, da pri oškodovanki ni mogoče sklepati o neiskrenosti oziroma težnji po laganju, naloga sodišča pa je bila, da po oceni vseh izvedenih dokazov presodi, ali je oškodovanka verodostojna ali ne. Zato je pritožbena navedba, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker izvedenec ni odgovoril na vprašanje, ali je mogoče izključiti, da si je oškodovanka celotno zgodbo izmislila, neutemeljena.

Pritožbenemu zavzemanju za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ne more ocenjevati, ali je bila v drugem pravnomočno končanem kazenskem postopku, kjer je bila obdolžencu izrečena zaporna kazen, ki je bila omiljena do najnižje meje, odmerjena primerna kazen, temveč lahko ocenjuje le ustreznost kazenske sankcije, izrečene v tem postopku. Zavržnost ravnanj, s katerimi storilci prizadenejo spolno integriteto mladoletnih oseb, ki še niso stare 15 let, pa bi jih morali varovati, ker so jim zaupane v varstvo in oskrbo, se odraža v višini kazni, ki je za takšno kaznivo dejanje predpisana, predpisana pa je v razponu od treh do desetih let in za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 zaradi teže tovrstnih kaznivih dejanj tudi ni mogoče izreči le sankcije opozorilne narave (2. točka prvega odstavka 51. člena KZ-1). Izrečena zaporna kazen je zato ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.