TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz določila prvega odstavka 85. člena Uredbe 883/2004 izhaja, da se aktivna legitimacija nosilca dajatev ene države članice za posledice škodnega dogodka, do katerega je prišlo v drugi državi članici proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo, presoja po pravu prve države. Aktivna legitimacija nosilca je po Uredbi podana v dveh primerih: po (a) točki prvega odstavka tega člena v primeru subrogacije, po (b) točki pa v primeru direktne tožbe. Kadar je torej za zahtevke, ki jih uveljavlja nosilec socialnih dajatev, po tujem pravu predpisana subrogacija ali pa direktna tožba, je njegova aktivna legitimacija podana.

Iz 85. člena Uredbe 883/2004 sledi, da ima upravičenec zahtevke proti tretjemu, ki je odgovoren za poškodbo na podlagi subrogacije ali direktne tožbe. Kdo je tretji, se presoja po pravu države, kjer je škoda nastala. To namreč izhaja iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 6. 2007 (Uredba Rim II). Po 4. členu te Uredbe se za neposlovne obveznosti na podlagi odškodninske odgovornosti uporabi pravo države, kjer je škoda nastala (4. člen). V tej pravdi torej slovensko pravo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojo o pasivni legitimaciji toženke oprlo na določilo 20.a člena ZOZP (pravilno 20. člena). Ta v prvem odstavku daje oškodovancu pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Po slovenskem pravu ima torej oškodovanec v prometu pravico zahtevati povrnitev škode bodisi od povzročitelja (prvi odstavek 131. člena OZ), bodisi od njegove zavarovalnice (prvi odstavek 20. člena ZOZP). Pa tudi po 18. členu Uredbe Rim II lahko oškodovanec vloži neposreden odškodninski zahtevek zoper zavarovalnico odgovorne osebe, če tako določa pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ali za zavarovalno pogodbo. Iz tega sledi, da pasivno legitimacijo določajo kogentni predpisi, ne pa pogodbeno zavarovalno razmerje toženke z neposrednim povzročiteljem škode, kot zmotno meni pritožnica. To pogodbeno razmerje pa utegne biti pomembno kvečjemu kot okvir, izven katerega oškodovanec ne bi mogel izterjati več, kot izhaja iz te zavarovalne pogodbe.

Kolizijsko pravilo iz 85. člena Uredbe 883/2004 ne spreminja pravila o uporabi prava za presojo nepogodbene odškodninske odgovornosti. Za nepogodbene obveznosti na odškodninski podlagi se glede odgovornosti, kot je bilo že pojasnjeno, uporabi pravo države, kjer je škoda nastala. Iz tega sledi, da je zahtevek nosilca socialnega zavarovanja lahko utemeljen le glede tistih pravic, ki jih ima oškodovanec zoper povzročitelja prometne nezgode po pravu države, kjer je prišlo do prometne nezgode. Nosilec socialnih dajatev pa ne more pridobiti več pravic, kot jih ima neposredni oškodovanec do povzročitelja škode.

Glede obsega zahtevka, ki preide na nosilca, odgovornega za dodelitev socialnih dajatev, oziroma glede obsega zahtevka, ki ga ima ta po samem zakonu, je torej treba uporabiti pravo nosilca socialnih dajatev. Omejitev, ki jih morda glede tega predpisuje država članica, v kateri ima sedež tožena zavarovalnica, ni mogoče upoštevati.

Nosilec, odgovoren za dodelitev socialnih dajatev od tožene zavarovalnice ne more izterjati več, kot bi po pravu države, v kateri se je zgodil škodni dogodek, lahko izterjal oškodovanec od povzročitelja. Torej je nosilčev zahtevek omejen do višine tega zneska. To pa še ne pomeni, da lahko nosilec toliko kot od povzročitelja izterja tudi od njegove jamstvene zavarovalnice. Niti evropska zakonodaja niti sodbe SEU ne morejo poseči v zakonita pogodbena razmerja. Zato drži pritožbeno stališče, da tožena zavarovalnica ne more odgovarjati strožje, kot se je bila s pogodbo (kadar je zakonita) zavezala povzročitelju škode.