TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Po pogodbi o štipendiranju bi moral toženec skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS s polnim delovnim časom vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje. Obstoj takšnega razmerja pa predpostavlja ne le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi delavčevo vključenost v delovni proces oziroma dejansko opravljanje dela za delodajalca (glej 4. člen ZDR-1). Da bi bilo temu tako, pa toženec ni izkazal.

Da zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni dovolj za veljavno izpolnitev pogodbenih obveznosti, je jasno razvidno že iz samega besedila pogodbene določbe (oziroma ob uporabi zgolj t.i. jezikovne razlage). Že samo besedilo določbe daje namreč nedvoumen odgovor, da mora štipendist z delodajalcem v RS skleniti delovno razmerje, katerega vsebino jasno opredeljuje 4. člen ZDR-1. Pritožnikovo nasprotovanje navedbi sodišča prve stopnje, da je potrebno pri razlagi pogodbe upoštevati tudi njen namen (ki naj mu ne bi bil znan), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno.