TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Zadeva se razdruži tako, da se tožba tožeče stranke zaradi molka organa v zvezi z začasno odločbo Centra za socialno delo A. št. 1201-/2015 z dne 18. 5. 2015 in zahtevo za izdajo začasne odredbe v nadaljevanju obravnava kot samostojen upravni spor pod opr. št. III U 68/2016, tožba tožeče stranke zaradi molka organa v zvezi z odločbo Centra za socialno delo A. št. 1203-6/2015 z dne 4. 11. 2015 in zahtevo za izdajo začasne odredbe pa se kot samostojen upravni spor v nadaljevanju obravnava pod opr. št. III U 72/2016.

II. Tožbi zaradi molka organa v zvezi začasno odločbo Centra za socialno delo A. št. 1201-/2015 z dne 18. 5. 2015 se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da mora takoj po prejemu te sodbe začeti obravnavati pritožbo tožnice zoper začasno odločbo št. 1201-/2015 z dne 18. 5. 2015 in o njen odločiti čim prej znotraj roka 30 dni od prejema te sodbe.

III. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvrševanje 1. in 2. točke izreka odločbe Centra za socialno delo A. št. 1201-/2015 z dne 18. 5. 2015 zadrži do njene dokončnosti.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V. Zahtevek stranskega intervenienta za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Četudi je pripad zadev v zvezi z odvzemi otrok, čeprav sodišče za ta pomislek nima nobene podlage v podatkih v spisu, resnično povečan, to ne opravičuje tako velikega časovnega zaostanka pri odločanju o pritožbi, ampak si mora pristojno ministrstvo delo organizirati tako, da bodo tovrstne odločitve rešene v zakonskih rokih, kar pa je v veliki meri odvisno tudi od kakovosti in zakonitosti dela centrov za socialno delo. Poleg tega je izpodbijani akt le začasna odločba, ki se po 1. odstavku 221. člena ZUP lahko izda samo takrat, ko je neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se zgolj začasno uredijo „posamezna vprašanja ali razmerja“. Zato tudi začasna narava te odločbe, ki pa je v konkretnem primeru vseeno uredila zelo pomembna razmerja med otrokom in materjo za obdobje 6 mesecev, govori za to, da bi morala tožena stranka odločiti o pritožbi v zakonskem roku. Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da molk organa v konkretnem primeru očitno ni upravičen.

Z vidika načela varovanja otrokovih koristi in pravice otroka do polnejšega družinskega življenja z materjo (35. člen Ustave) ter tožničine pravice iz 1. odstavka 54. člena in 35. člena Ustave je izkazana težko popravljiva škoda, če bi deklica tudi v času do izdaje odločbe o pritožbi zoper prvostopenjski akt bila v rejniški družini oziroma da ni nujno z vidika varovanja otrokovih koristi, da deklica ostane v rejništvu do dokončnosti izpodbijane odločbe.

Ker pristojni organ v upravnem sporu sodišču ni sporočil nobenih nihanj v stabilnosti tožnice glede njene odgovornosti za vzgojo in skrb otroka ter ranljivosti glede uživanja alkohola od 18. 5. 2015 naprej, razvojne značilnosti deklice pa so s strani vseh strokovnjakov, ki so podali svoja mnenja v postopku, opisane kot zgolj pozitivne, sodišče ni imelo zadržkov, da bi izdaja začasne odredbe po nepotrebnem in prehitro spreminjala okolje, v katerem deklica živi in da ta sprememba, ki velja do odločitve drugostopenjskega organa o pritožbi, ne bi bila v največjo otrokovo korist.