TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I. in III. točka nadomestita z novima točkama, ki se glasita:

„I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 53.444,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od:

- 44.351,10 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila,

- 4.887,87 EUR za čas od 31. 8. 2010 dalje do plačila,

- 1.418,24 EUR za čas od 30. 6. 2014 dalje do plačila,

- 522,74 EUR za čas od 1. 6. 2017 dalje do plačila,

- 689,48 EUR za čas od 16. 7. 2011 dalje do plačila,

- 1.575,09 EUR za čas od 1. 6. 2017 dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v višini 3.271,76 EUR in 1.469,94 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 233,18 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, ob ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je za prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik udeležen kot motorist, ki je peljal naravnost po desnem prometnem pasu desnega smernega vozišča po prednostni štiripasovni cesti, zavarovanec toženke pa kot voznik osebnega vozila, ki je zavijal levo na neprednostno cesto, pripisati 90 % odgovornost vozniku osebnega vozila, ki je pri zavijanju očitno spregledal tožnika oziroma mu izsilil prednost, in 10 % odgovornost tožniku, ki je brez vozniškega izpita vozil neregistrirano vozilo. Kot ključno pri določanju tožnikovega soprispevka je izvedenec izpostavil, sodišče pa je temu sledilo, da tožnik v nevarni situaciji, v kateri je voznik osebnega vozila nepričakovano začel zavijati levo, ni pravočasno in ustrezno reagiral, saj je zmanjševal hitrost s prestavljanjem, pravilno pa bi moral intenzivno zavirati, da bi se nevarni situaciji izognil. Po oceni izvedenca bi se povprečen motorist z opravljenim vozniškim izpitom zelo verjetno na obravnavano situacijo odzval pravočasno in bi z ustreznim in intenzivnim zaviranjem trčenje z veliko verjetnostjo lahko preprečil, ker bi se v času šolanja pred opravljanjem izpita naučil tudi ravnanja v primeru nevarnosti, načinov zaviranja in umikanja.

Zdravljenje v ožjem smislu se je zaključilo konec avgusta 2010, ko je bilo zaključeno zdravljenje pri travmatologu. Kasnejši pregledi in zdravljenje pa so bili potrebni zaradi omilitve simptomov trajnih posledic, pri čemer ta del zdravljenja spada k trajnim posledicam obravnavanih poškodb.

Spremenjena osebnost je logična posledica vseh sprememb v tožnikovem življenju, ki jih je pustila obravnavana nezgoda, zato je ta okoliščina že sama po sebi zajeta v prisojeni odškodnini in je sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej raziskovati. Kakšnih ekscesnih sprememb na tem področju, ki bi odstopale od navedenih in bi zahtevale angažiranje izvedenca ustrezne stroke, pa tožnik ni zatrjeval. V zvezi s tožnikovimi trditvami o opustitvi misli na družino pa gre pojasniti, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi ga zmanjšanje življenjskih aktivnosti oviralo pri ustvarjanju in skrbi za družino, zato tega dejstva sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Navedeno pomeni, da je ta okoliščina, če drži, posledica tožnikove subjektivne odločitve, ki ni tudi objektivno pogojena, zato na prisojeno odškodnino ne more vplivati.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo izgube na dohodku za obdobje po tem, ko je tožniku prenehala zaposlitev pri podjetju K., d. o. o. (t. j. od aprila 2009 dalje), saj tožnik ni podal ustreznih trditev, ki bi predstavljale podlago za sklepanje, kakšne dohodke bi lahko prejemal po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu K., d. o. o. Dejstvo, ali je bil tožnik od leta 1999 do nesreče vseskozi zaposlen (kar glede na podatke delovne knjižice niti ne drži) in dejstvo, da je po nezgodi iskal zaposlitev, na napisano ne vplivata, saj ne spreminjata dejstva, da tožnik ni izkazal višine dohodkov, ki bi jih prejemal.

Glede škode, ki je bila znana že ob vložitvi tožbe, je treba, tako kot pri ostalih vtoževanih postavkah, slediti stališču izvedenca, da je bilo zdravljenje v ožjem smislu zaključeno 31. 8. 2010, in tožniku priznati zamudne obresti le od tega dne dalje do plačila. Na to ne vpliva niti tožnikovo sklicevanje na določbo prvega odstavka 943. člena OZ, zato njegovo zavzemanje, da se tek zamudnih obresti določi od poteka 15-dnevnega roka, ki je bil toženki dan za izpolnitev obveznosti v prvem odškodninskem zahtevku (vloženem že 29. 1. 2009, t. j. pred zaključkom zdravljenja), ni utemeljeno.