TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se sklep potrdi.

2. Pritožbi tožeče stranke zoper I. in III. točko izreka sodbe se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

2.1. V III. točki izreka ter v delu I. točke izreka, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, sprejetega na skupščini dne 29. 08. 2007, ki je vsebovan v notarskem zapisniku notarja M. B., k 4. točki dnevnega reda z naslovom: „Odločanje o uporabi bilančnega dobička za leto 2006 in podelitev razrešnice upravi in nadzornemu svetu za leto 2006“ (točka I/1)

razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2.2. v delu I. točke izreka, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, sprejetega na skupščini dne 29. 08. 2007, ki je vsebovan v notarskem zapisniku notarja M. B., k 5. točki dnevnega reda z naslovom: „Spremembe in dopolnitve statuta družbe“ (točka I/2) pa spremeni tako, da se ta del sodbe odslej glasi:

„Razveljavi se sklep tožene stranke, sprejet na skupščini dne 29. 08. 2007, vsebovan v notarskem zapisniku notarja M. B. iz L., k 5. točki dnevnega reda z naslovom: „Spremembe in dopolnitve statuta družbe“.“

3. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sklep je ničen le, če vsebinsko ni združljiv z bistvom delniške družbe. Tožeča stranka niti po pozivu prvostopnega sodišča ni pojasnila, v čem je sama vsebina sklepov skupščine tožene stranke nezdružljiva z bistvom družbe. Zato je odločitev o zavrženju tožbe v tem delu pravilna.

2. odstavek 399. člena ZGD-1 delničarjem, ki vložijo izpodbojno tožbo, ne nalaga obveznosti, da hkrati oblikujejo zahtevek na delitev bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala. Slednjega ni moč zaslediti v zakonskem tekstu, ki možnost sodišča, da odloči o delitvi dobička v višini 4% osnovnega kapitala, veže le na predlog delničarja. Tako zakonsko besedilo možnost delničarjem, da postavijo tako zahtevo sodišču daje in ne predpisuje kot obveznost.

Vinkulacija delnic je izjema od načelne neomejene prenosljivosti delnic in zato pritožbeno sodišče pritrjuje restriktivni razlagi sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da je pojem „konkurenčne dejavnosti“ premalo konkretiziran, da bi kot utemeljen razlog zadostil novim, postroženim pogojem, ki jih je v tistem času uvedla novela ZGD-F.

Določba statuta, ki je nična, je brez pravnega učinka že sama po sebi. Sodišče s sodbo ničnost le ugotovi. Delnice tožene stranke so tako postale prosto prenosljive s potekom roka dne 30. 06. 2003, ko je tožena stranka opustila svojo dolžnost uskladitve statuta z novimi zahtevami novele ZGD-F. Tako zapisana omejitev prenosljivosti ne učinkuje, pa čeprav je na delnicah zapisana. Zapis omejitve prenosljivosti delnic je torej dejstvo, ki ne ustvarja pravnih učinkov.