TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

V konkretnem primeru je bil storilec spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval bistveno nižjo priznano odškodnino, kot mu jo je dejansko priznala zavarovalnica; tak očitek, da je oškodovancu zatrjeval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR, ne pa v višini 3.800,00 EUR, kot je ustrezalo dejansko priznani odškodnini, je po stališču Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran očitek, saj tega inkriminiranega ravnanja sploh ni mogoče konkretizirati bolj kot je to storilo državno tožilstvo in po njem povzelo sodišče.

Trditve vložnikov, kjer sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, so neutemeljene. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR, prav tako pa tudi, da je oškodovanec slepo verjel obdolžencu, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, in resničnosti njegovih navedb ni nikjer preverjal. To pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz točke 6 prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da je oškodovanec kot starejša oseba, nevajena zavarovalniških poslov, obdolžencu, ki mu ga je priporočila njegova snaha, zaupal do te mere, da je podpisal vse listine, ki mu jih je v zvezi s tem predložil obsojenec, ne da bi preveril vsebino. Tako tudi ni zanikal, da bi podpisal poravnavo z dne 18. 11. 2009.