TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in V. točki izreka.

II. Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani II. in IV. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških prve toženke in stroških za odgovor na pritožbo tožnice se pridrži za končno odločbo.

V konkretnem primeru je ostalo nerazčiščeno, ali gre za situacijo, kot jo predvideva 85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004 (cesijo), ali pa 85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004 (direktni zahtevek). Iz trditev tožeče stranke sicer izhaja, da se je slednja sicer bolj sklicevala na subrogacijo oz. cesijo, vendar pa je tudi omenjala direktne zahtevke.

Če gre za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjalo.