TFL Vsebine / Revija Pravnik

11

Avtorja obravnavata položaj preživninskih terjatev v razmerju do terjatev drugih upnikov, in sicer v izvršbi ter v postopku osebnega stečaja. Njuna analiza zajema dve pomembni vprašanji: (1.) kakšen je ustavno dopusten relativen položaj preživninskih upnikov v primerjavi s preostalimi upniki ter pomembneje (2.) koliko so različna pravna pravila pri poplačilu preživninskih terjatev v izvršilnih in stečajnih postopkih ustavno dopustna in pravno-ekonomsko logična. Izhodišče njunega prispevka sta dve odločbi Ustavnega sodišča RS, in sicer odločba U-I-47/15 z dne 24. septembra 2015, v kateri je Ustavno sodišče poseglo v ureditev, ki je dopuščala, da se v postopku izvršbe iz kupnine za prodano nepremičnino prednostno poplačajo tudi tiste preživnine, ki so zapadle prej kot eno leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, in odločba U-I-21/16-14 z dne 5. decembra 2018, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da različna obravnava položaja otroka kot prednostnega preživninskega upravičenca v izvršbi in osebnem stečaju takrat, kadar se poplačuje zapadla in neplačana preživnina iz kupnine za prodano dolžnikovo nepremičnino, ni neustavna. Avtorja zastopata stališče, da za različen položaj terjatev preživninskih upravičencev – otrok ni nobenega pravnega ali pravno-ekonomskega razloga in da tako razlikovanje kaže na nesistemski pristop pri urejanju dveh zelo sorodnih postopkov prisilnega poplačila terjatev iz naslova neplačane zakonite preživnine, pri skupini upnikov – otrok, ki jim Ustava jamči posebno pravno varstvo, kadar se dolg poplačuje iz dolžnikove nepremičnine. Avtorja hkrati tudi menita, da je argumentacija Ustavnega sodišča v zadevi U-I-21/16-14, ki je bila na Ustavnem sodišču sprejeta celo soglasno, šibka in temelji na napačni logični premisi, hkrati pa nasprotuje spoznanjem teorije insolvenčnega prava zadnjih 50 let.

The authors examine the constitutional position of child support claims in comparison to the claims of other creditors, within both individual enforcement and personal bankruptcy proceedings. The analysis covers two important questions: (1) what is the constitutionally permissible relative position of children’s maintenance claims vis-à-vis other creditors, and (2) to what extent are different legal rules for individual enforcement and personal bankruptcy proceedings constitutionally permissible, as well as logically consistent from legal and economic perspectives. The discussion is based on two decisions of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia—U-I-47/15 of 24 September 2015, in which the Constitutional Court intervened in a regulation that prioritised child support payments overdue by more than one year at the time of a court order transferring real estate to a buyer in enforcement proceedings; and decision U-I-21/16-14 of 5 December 2018, which determined that the different treatment of a child’s position as a preferred creditor in individual enforcement proceedings and personal bankruptcy is not unconstitutional. The authors argue that there is no valid legal or legal-economic rationale for the different position of child support claims and that such differentiation indicates a non-systemic approach in regulating two closely related processes of compulsory debt recovery. The authors also believe that the reasoning of the Constitutional Court in the case U-I-21/16-14, which was unanimously adopted, is weak and based on a wrong logical premise, while contradicting the findings of insolvency theory of the last 50 years.

The Position of Child Support Claims in Individual Enforcement and Personal Bankruptcy