TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka staršem in namestitev v zavod zavrne.

II. Odreja se, da se obravnava v nadaljevanju opravi pred drugim sodnikom.

Prosta presoja državnih organov pri izrekanju ukrepov za varstvo koristi otrok ni brezmejna. Državni organi morajo za to, da upravičijo sorazmernost posega v pravico do družinskega življenja z nujnim odvzemom otroka staršem, v vsakem primeru skrbno oceniti, ali je izrek tega ukrepa res nujen za varstvo koristi otroka (tako z vidika vpliva tega ukrepa na starša in otroka kot tudi z vidika upoštevnosti morebitnih drugih milejših ukrepov). V tem smislu je prvenstveno treba razlikovati med razlogi, ki narekujejo ugotavljanje oz. ocenjevanje otrokove največje koristi, in razlogi, zaradi katerih se preprečuje njegova akutna ogroženost. Razlika je pravna in dejanska. Otrok ni nujno (hudo) ogrožen, če mu starši niso sposobni zagotoviti največje koristi. Otroka zato ni dopustno odvzeti staršem zgolj zato, da bi se mu drugje zagotovila (naj)večja korist in ne da bi se presodilo, da ni mogoče njegove ogroženost odvrniti z drugimi, milejšimi ukrepi.