TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem ugodilnem delu sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Pravno podlago za presojo izbire prava v tem sporu predstavlja določba 20. člena ZMZPP, ki določa, da če pogodbeni stranki nista določili, katero pravo se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje povezano (navezna okoliščina najožje koneksnosti); šteje pa se, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno (karakteristično) izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež, če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. V konkretnem primeru pa pritožbeno sodišče ugotavlja prav te druge okoliščine, s čimer je izločen prvi kriterij – stalnega prebivališča oziroma sedeža pogodbenika s karakteristično izpolnitvijo – dajanjem posojila. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerim je pritožbeno sodišče pritrdilo, je bila posojilna pogodba, če že ne tudi sklenjena, pa nedvomno v celoti realizirana v Republiki Sloveniji z izročitvijo posojila našemu državljanu, s stalnim prebivališčem pri nas (lex loci solutionis), ki je tudi denar porabil v Republiki Sloveniji. Karakteristična izpolnitev je bila torej opravljena v naši državi, tožnik, kot prizadeta pogodbena stranka, pa se je odločil, da bo tudi izterjal vračilo posojila pred našim sodiščem, torej v naši državi, in se v odgovoru na revizijo sklicuje na naše pravo (torej je izbral naše pravo) oziroma vsaj ne nasprotuje uporabi našega prava. Razen tega pa gre pri posojilni pogodbi kot dvostranski pogodbi za dvoje karakterističnih izpolnitev oziroma obveznosti, ena bremeni posojilodajalca, ki posojilo da, druga pa bremeni posojilojemnika, ki mora posojilo vrniti. Obe obveznosti pa sta enakovredni, kar posledično pomeni, da je kriterij karakteristične izpolnitve uravnotežen in sorazmerno porazdeljen med obe pogodbeni stranki in tako v tej smeri nobena od pogodbenih strank tudi nima tesnejše zveze s svojim pravom od druge. Razen tega je v teoriji in sodni praksi tudi uveljavljena kot posebna okoliščina – molče izražena volja pogodbenih strank in sicer skozi načelo – qui elegit iudicem elegit ius. Takšna okoliščina pa je v konkretnem primeru izkazana na podlagi dejstva, da je tožnik z vložitvijo tožbe izbral pravo, toženec pa vse do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi izbranemu pravu ni nasprotoval. Več okoliščin torej izkazuje, da razmerje tudi nima pomembnejše zveze z makedonskim pravom, temveč nasprotno z našim pravom.