TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 151/2005 z dne 5. 5. 2005 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 1112/2004 z dne 24. 11. 2004 in s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. N 58/2003 z dne 2. 2. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

Za sklep o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave niti v povezavi s 69. členom Ustave ne zadošča zgolj okoliščina, da odločitev sodišča, ki se nanaša na premoženjskopravno vprašanje, ni takšna, kakršno je pritožnik pričakoval. Sklicuje se sicer na odločbe Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na presojo določb Zakona o denacionalizaciji in dveh podzakonskih predpisov, vendar iz pritožnikovih navedb in iz prilog k ustavni pritožbi ni razvidno, iz česa naj bi izhajalo, da izpodbijana odločitev temelji na stališčih, ki so bila obravnavana v teh odločbah. Odločitev Ustavnega sodišča, da je o pritožnikovi zahtevi pristojno odločati sodišče pa ne pomeni, da mora sodišče njegovi zahtevi za denacionalizacijo ugoditi. Pritožnik očitka o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave s pavšalnim zatrjevanjem o domnevno drugačni sodni praksi ne izkaže. Neutemeljen je tudi očitek pritožnika, ki se nanaša na neupoštevanje oziroma neizvajanje dokazov. S pavšalnim zatrjevanjem, da je sodišče storilo vse, da bi ne ugodilo pritožnikovi zahtevi, pritožnik ne more utemeljiti kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Glede očitka o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa pritožnik ni izkazal, da bi pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpal pravna sredstva.