TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Čeprav se sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ukvarja s pravilnostjo presoje pritožnice, ali je bil ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma sorazmeren in nujen, šele nato pa (s temeljno) materialnopravno podlago izrečenega ukrepa, je iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle mogoče razbrati, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je presoja pritožnice, ki je ugotovitev znatne nevarnosti za pobeg oprla le na dejstvo, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici in jo pozneje zapustili, nepravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da zgolj to, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo na Hrvaškem in jo pozneje zapustili ter da so bili, ko so zapuščali Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, pri čemer izjemne okoliščine, ki so potrebne za ukrep pridržanja, niso bile ugotovljene in obrazložene, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa pridržanja. Vrhovno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje strinja, zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnica v obravnavanem primeru napačno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.