TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Stališče o neobstoju škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, temelječe na ugotovitvi, da je korist, ki jo je pridobila tožnica zaradi spremenjene naložbene strukture, nekajkrat višja od višine izplačil po spornih pogodbah, je zmotno. Pri presoji o obstoju odškodninske odgovornosti članov uprave je treba upoštevati stanje stvari v času sprejemanja odločitve. Za obravnavani primer to pomeni, da ugotovitve o višini koristi, ki naj bi jo tožnica pridobila zaradi spremenjene naložbene strukture, same po sebi ne zadostujejo za zaključek o neobstoju škode.

Za presojo, ali sta toženca s sklenitvijo spornih pogodb in z odobritvijo dogovorjenega izplačila ravnala v dobro družbe, so bistvene ugotovitve o predmetu izpolnitve po spornih pogodbah. Šele na podlagi teh ugotovitev bo mogoča presoja, ali je bilo delo, opravljeno na podlagi pogodb, za družbo potrebno in ekonomsko upravičeno.

Glede na to, da je bilo eno izmed vprašanj, ki so ga pravdne stranke obravnavale v vlogah, in o katerem se niso strinjale, vprašanje, ali je bila s spornima pogodbama dogovorjena le izdelava pisnih študij in analiz ali tudi ustno svetovanje, ki naj bi ga opravili zaposleni iz svetovalne družbe, je zaključek sodbe, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je prvotoženec potrebne nasvete, mnenja, analize in znanja za odločitve o spremembi tožničine naložbene strukture sprejel na podlagi svetovanja, opravljenega po spornih pogodbah, napačen.