TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka v višini 559,98 EUR.

Ker je javni poziv, izdan na podlagi javnega pooblastila, splošni javnopravni akt, ki je skupaj z zakonom tudi podlaga za izdajo upravnih aktov, so njegove norme javnopravne narave in s tem tudi predmet presoje s strani pristojnega sodišča v upravnem sporu. Tak javni poziv ni enostranska izjava poslovne volje, katerega vsebino bi bil (primarno, edini) pristojen razlagati tisti, ki jo je oblikoval. Iz njegove pravne narave tudi ne izhaja, da bi ga bil pristojen končno in avtoritativno razlagati upravni organ oziroma nosilec javnega pooblastila kot izdajatelj, temveč je – tako kot za druge splošne pravne norme – za avtoritativno razlago pristojno sodišče. To izhaja tako iz ustavne vloge sodstva kot tudi iz potrebe po učinkovitem sodnem varstvu v upravnem sporu, kjer ena (tožena) stranka ne more imeti procesno močnejšega položaja od nasprotne stranke, seveda pa tudi ne od sodišča (23. in 157. člen Ustave).

Za presojo v obravnavani zadevi ni upoštevna pogodba o izplačilu nepovratne finančne pomoči, sklenjena med strankama, saj ne gre za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja, temveč za upravni spor o zakonitosti upravne odločbe revidenta, sprejeti na podlagi zakonskega pooblastila iz 146. h člena ZVO-1.

V obravnavani zadevi je pomembno, da temelj odločitve o odvzemu pravice do dodeljenih sredstev ne more biti zgolj določba Javnega poziva. Glede na javno pooblastilo iz prvega odstavka 146. d člena ZVO-1 „Sklad z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog.“ revident torej ni imel nobene zakonske podlage za določanje razlogov za odvzem pravice do dodeljenih sredstev. Kot bistven del javnega pooblastila bi to moralo biti v zakonu izrecno določeno, kar pa v danem primeru ni podano. Nasprotno, saj je primere odvzema pravice do pridobljenih sredstev določil ZVO-1 v 146. h členu in jih torej ni prepustil urejanju z drugimi predpisi ali splošnimi akti. Zato navedene določbe 4. g točke Javnega poziva ni mogoče uporabiti, kolikor je v nasprotju z zakonom (exceptio illegalis).

Za odločitev je torej pomembna (zgolj) pravilna razlaga 6. točke prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.To je treba tudi po presoji Vrhovnega sodišča razlagati tako, da se odvzem pravice do pridobljenih sredstev omejuje na določene kršitve splošnih pogojev poslovanja revidenta, torej na tiste, ki povzročijo, da namen dodeljenih sredstev oziroma namen določila javnega poziva ali javnega razpisa ni bil dosežen. Navedeno pomeni, da je pri odločanju o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev ob uporabi 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1 treba pogoje za njihov odvzem razlagati v skladu z namenom javnega poziva.