TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede odločitve o veljavnosti priznanja očetovstva, sodba sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

V zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) je med napakami volje urejena tudi zmota. Pravno upoštevana je, če je bistvena. Zmota je po 1. odstavku 61. člena ZOR bistvena med drugim tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Če gre za priznanje očetovstva, so to okoliščine, zaradi katerih domnevni oče očetovstva ne bi priznal. Bistvo zmote je torej prav v tem, da je tisti, ki je v zmoti, v času sklenitve posla (danega priznanja) prepričan, da njegova volja nima napak. Da jih je vendarle imela, ugotovi šele kasneje. Bodisi tako, da iz novih okoliščin sklepa na obstoj drugih, ki so obstajale že v času nastanka posla (priznanja), pa zanje tedaj ni vedel, ali pa tako, da določene okoliščine, ki so tedaj že obstajale in je zanje vedel, zaradi novih okoliščin dobijo drug pomen.

Po 2. odstavku 61. člena ZOR lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pri sklenitvi pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Če gre za priznanje očetovstva, mora tisti, ki priznanje da, upoštevati vse okoliščine, za katere je ob spočetju vedel, ali pa bi s primerno skrbnostjo, ki se za tako resno izjavo s tako resnimi (statusnimi) posledicami, v normalnih okoliščinah pričakuje. Če jih tisti, ki očetovstvo prizna, ne upošteva, pomeni, da je priznanje dal ne glede na njihov obstoj.