TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 200.000 SIT povprečnine.

Ker sta obsojenec in njegov zagovornik v času, ko je bila opravljena glavna obravnava (11.12.2001, 15.1.2002 in 12.4.2002), vedela, da je razpravljajoča sodnica imela možnost seznaniti se z vsebino uradnega zaznamka o razgovoru policistov z osumljencem ter sklepati v okviru tega procesnega dejstva na nepristranskost sodnice ter posledično zahtevala njeno izločitev po 6. točki 39. člena ZKP, pa tega nista storila, sta v svoji pravici prekludirana. Zato v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, kršitve določbe 2. točke 371. člena ZKP v povezavi z nepristranskostjo sodnika ne moreta več uveljavljati.

Čeprav se določba 384. člena ZKP nanaša le na izločitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, pa bi bilo nelogično in nesistemsko, da se prekluzija ne bi nanašala tudi na uveljavitev izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP.