TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se ob še nadaljnji delni ugoditvi pritožbi tožene stranke, sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1,654.445 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- od 153 SIT od dne 26.1.1990 do plačila,

- od 4.292 SIT od dne 14.12.1990 do plačila,

- od 1,650.000 SIT od dne 14.11.2000 do plačila

- ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 247.906 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.11.2000, znesek 2.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3.6.1991 in znesek 158.646 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.1.1997 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se revizija tožene stranke zavrne, revizija tožeče stranke pa se zavrne v celoti.

Odločitev o stroških pritožbe v odločbi sodišča druge stopnje se spremeni tako, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 43.890 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožnik mora plačati toženi stranki 70.589 SIT revizijskih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Čeprav je sodišče združenega dela dajatveni tožbeni zahtevek zoper tožnikovega delodajalca zavrnilo, saj je ugotovilo, da ne obstoji delodajalčeva odškodninska odgovornost kot ena od materialnopravnih predpostavk za nastanek njegove odškodninske obveznosti, pa to ne veže sodišča pri odločanju v (tem) postopku zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec v času delovne nezgode zavarovano civilno odgovornost. Čeprav sta obe sodišči obravnavali isti historični dogodek ni podana odvisnost obveznosti v procesnem smislu. Zato je treba v tem postopku (ponovno) odločiti o vprašanju odgovornosti delodajalca za tožnikovo škodo.

Tožnik, ki bi lahko uporabil urejen prehod med obrati po cesti, se je sam odločil za uporabo neurejene bližnjice. Zato delodajalcu objektivne odškodninske odgovornosti za tožnikovo škodo ni mogoče očitati, pač pa je zanjo krivdno odgovoren. Ker so delavci neurejeno bližnjico običajno uporabljali, je bil namreč dolžan, da takšno ravnanje prepreči ali vsaj prepove. Še več, čeprav je šlo za neurejen prehod, je delodajalec z njegovo uporabo molče soglašal. Tudi tožnikovo lastno ravnanje pa je prispevalo k nastanku škode, saj bi moral upoštevati razmere na poti in lastno obremenjenost. Odgovornost delodajalca in tožnika za nastalo škodo je treba porazdeliti v razmerju 1/2:1/2.