TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Protipravno je lahko vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica

je možnost nastanka škode. Prevod in priredba tehničnih navodil za

aparat češke proizvodnje in seznanjanje čebelarskih družin in

čebelarjev s takšnim aparatom samo po sebi in po logiki ne vodi v

nastanek škode. Tožeča stranka pa ni trdila, da je z navedenim tožena

stranka kršila bodisi neki njun avtonomen dogovor, bodisi neko svojo

predpisano obveznost. Z materialnopravnim sklepom prvostopnega

sodišča, da navedeni ravnanji sami po sebi nista nedopustni, da torej

nista takšni, ki bi reflektirali v nastanek škode tožeče stranke in

krivdo tožene stranke (primerjaj zakonski dejanski stan 1. odst. 154.

ZOR), se pritožbeno sodišče strinja.

Že v tožbi in ponovno pritožbi se je tožeča stranka sklicevala na

splošno prepoved povzročanja škode (neminem leadere - primerjaj 16.

člen ZOR, sedaj 10. člen OZ). Navedeno temeljno načelo obligacijskega

prava, ki usmerja vprašanje ene izmed predpostavk splošnega civilnega

delikta, to je vprašanje o protipravnosti ravnanja, je izhodišče za

razlago pojma nedopustnosti ravnanja. Vendar pa je predpogoj za

njegovo uporabo konkreten, s popolnimi dejstvi in dokazi opredeljen

tisti opis dejanskega stanja, ki se lahko subsumira pod abstraktno

vrednostno merilo. Ne zadošča namreč navajanje okoliščin, ki po

miselnem sklepu tožeče stranke predstavljajo ravnanje, v vzročni

zvezi z zatrjevano posledico v njenem izgubljenem zaslužku. Opis

dejanskega stanja mora biti podan tako, da je pravna subsumpcija

možna, da torej škodna posledica lahko izhaja iz zatrjevanega

ravnanja tudi po materialnem pravu.