TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da je glede prisojenega zneska predmet obveznosti vsota denarja, zaradi česar naj bi tožnica morala plačati le tisto število denarnih enot, na katerega se ta obveznost glasi in bi bila drugačna prisoja v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma. V obravnavani zadevi je izhodišče dejstvo, da gre za spor iz skupnega premoženja pravdnih strank kot razvezanih zakoncev ter tudi za delno razdelitev v obliki delnega izplačila vrednosti skupnega premoženja že v sami pravdi, na kar je tožnica v postopku pristala.

Predmete skupnega premoženja si lahko pravdni stranki razdelita fizično tako, da vsaka prevzame in postane izključna lastnica določenih posameznih predmetov, kar je glede na določbe 122. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 130. členom istega zakona prednostno pravilo, kadar odloča o delitvi skupnega premoženja sodišče v nepravdnem postopku. Lahko pa sodišče in seveda tudi stranke same uporabijo druge ali dopolnilne kriterije, in sicer plačilo vrednostne razlike, do katere pride pri fizični delitvi stvari, in tudi plačilo vrednosti posameznih stvari do takrat skupnega premoženja. Ob takem pravilnem izhodišču se pokaže zgrešenost revizijskega stališča, da je toženkina obveznost takoimenovana čista denarna obveznost, torej taka, ki je že ob svojem nastanku izražena v denarnih enotah. Dopustnost dogovora o valutni klavzuli zato ne more biti vprašljiva.