TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Dokončna odločba o odmeri dohodnine, ki ne vsebuje dohodkov, ki so predmet obravnavanega postopka, ne vpliva na postopek odmere akontacije dohodnine od davka od dohodkov od premoženja in akontacije dohodnine od davka od dohodkov od obresti, saj gre za dva ločena postopka.

Presoja Vrhovnega sodišča se omejuje zgolj na presojo pravilne uporabe materialnega prava, to je na obstoj pogojev za ugotavljanje davčne osnove z oceno ter na izbiro v ZDavP-2 določene metode za določitev verjetne davčne osnove. Posredna dejstva, na podlagi katerih davčni organ sklepa na verjeten obstoj davčne osnove in sam izračun davčne osnove, sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet presoje v revizijskem postopku.

Iz določb 113. člena ZDavP-1 in 68. člena ZDavP-2 izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih kot je določeno v 5. členu ZDavP-2.

Določbo petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da se institut „povprečne stopnje dohodnine od enoletnih dohodkov“ uporabi v primeru, če premoženja oziroma dohodkov, ki precej presegajo dohodke, ni mogoče razmejiti po posameznih koledarskih letih.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča so obresti za ročnost za obveznosti, katerim je rok plačila potekel in ki so naložene po 1. 1. 2005, skladne z Ustavo RS.