TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi zagovornika obtožene S.A. se ugodi in se drugostopenjska sodba spremeni tako, da se zoper obtoženo S.A. na podlagi 4. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

z a v r n e o b t o ž b a, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto F.Ž., F.M. in I.O. ter jih zapeljala, da so ji v škodo svojega premoženja izročili denar, pri čemer je z dejanjem povzročila veliko premoženjsko škodo s tem, da se je v mesecu marcu 1995 zgoraj imenovanim predstavila kot direktorica družbe U. d.o.o., ki se ukvarja s trgovinsko dejavnostjo ter jim ponudila ugoden plasma finančnih sredstev ter pri tem lažnivo navajala, da jim bo v primeru sklenitve posojilne pogodbe za obdobje enega meseca izplačala od 8% do 25% obresti ter tako pri skleniteljih vzbudila vtis, da bo pogodbene obveznosti dejansko poravnala, zaradi česar so ji Ž., M. in O., zaupajoč v resničnost njenih navedb o varni naložbi v njeno podjetje in vrnitvi denarja skupaj z obljubljenimi obrestmi, še posebej zato, ker je za vračilo denarja in izplačilo obresti jamčila tudi s svojim osebnim premoženjem, ki ga je izkazovala z izpiskom iz zemljiške knjige, v C. posodili denar in sicer:

- F.Ž. v mesecu marcu 1995 13.000 DEM, kar je znašalo 1.062.908,00 SIT v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije;

- F.M. v mesecu oktobru 1995 35.000 DEM, kar je znašalo 2.940.869,00 SIT v tolarski protivrednosti ter - I.O. dne 10.6.1995 27.000 DEM, kar je znašalo 2.195.910,00 SIT ter dne 10.7.1995 še 2.000 DEM, kar je znašalo 162.962,00 SIT v tolarski protivrednosti, skupaj torej 29.000 DEM, kar je znašalo v tolarski protivrednosti 2.358.872,00 SIT, nato pa S.A. Ž., M. in O. do danes ni vrnila niti glavnice, niti obresti, ker tega namena že v času sklenitve pogodbe ni imela, saj je vedela, da je imela podjetje od dne 11.1.1995 v blokadi ter da ne posluje ter da glede na višino izposojenih sredstev v rokih, ki jih je navajalo, denarja tudi brez obresti ne bi mogla vrniti, saj drugih prihodkov ni imela, prav tako pa tudi ne premoženja, s katerim je jamčila ter se je plačilu vseskozi izogibala, pri tem pa iz meseca v mesec obljubljala vedno večje zneske, ki jih je dne 15.3.1996 tudi pisno potrdila in notarsko overila ter tudi zatem denarja ni vrnila, zgoraj imenovane pa oškodovala za najmanj 6.362.649,00 SIT, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovanci F.Ž., F.M. in I.O. se s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

Storilčevega enotnega naklepa pri nadaljevanem kaznivem dejanju ni mogoče razumeti kot vseobsežen naklep, ki bi že na začetku izvrševanja serije kaznivih dejanj obsegal celotno storilčevo dejavnost in njen skupni rezultat oziroma ki bi od začetka zajemal nadaljevano kaznivo dejanje v vseh njegovih bistvenih sestavinah (način, čas, kraj storitve itd.). Zadostuje že načelna odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki pa so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., ali ko vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomeni obnovitev prejšnje.

Kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljih oblik kaznivega dejanja goljufije, se lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, če je izpolnjen objektivni pogoj, da je bila z dejanjem povzročena velika premoženjska škoda (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ), če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo je hotel oziroma privolil v njen nastanek in če so izpolnjeni ostali pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.

V nadaljevano kaznivo dejanje ne sodijo posamezna kazniva dejanja, glede katerih je kazenski pregon absolutno zastaral.