TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Če je bila izpolnitev pogodbe (izročitev predmeta posojilne pogodbe) po dogovoru ali z odobritvijo posojilojemalca opravljena tretji osebi, to ne vpliva na posojilojemalčevo obveznost vračila posojila.

t

ekst :

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2001/13427 z dne 30.11. 2001 razveljavilo v 1. točki izreka in toženi stranki naložilo plačilo 6.220,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi enaki višini v korist družbe V., v preostanku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Navedeni sklep o izvršbi je v obdržalo v veljavi glede odločitve o stroških izvršilnega postopka, toženi stranki pa naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 892,99 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu

pritožuje tožena stranka. Opozarja, da ji sodišče ni omogočilo sodelovanja v postopku, saj ni opravilo njenega zaslišanja.

Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da na veljavnost posojilne pogodbe ne vpliva okoliščina, da je bil denar morebiti izročen tretji osebi, čeprav je najprej ugotovilo, da je bil denar izročen toženki. V ta namen pa bi moralo sodišče zaslišati tudi predstavnika družbe C. in D. Š., takratnega direktorja posojilodajalca. Ker se je sodišču postavil dvom v pristnost njenega podpisa, pa bi moralo postaviti tudi izvedenca grafologa. Opozarja, da je sodišče naložilo plačilo v korist 3. osebe, ki v postopku sploh ni sodelovala, niti ni podala nobenega zahtevka. Izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče priznalo stroške za opravila, ki sploh niso nastala in se ne ve, če bodo sploh opravljena, upoštevalo pa ni niti načela uspeha. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožena stranka po svoji krivdi ni sodelovala v postopku. Da pa je že ob primerjavi podpisov, povsem jasno, da je podpis na blagajniškem prejemku toženkin, ta pa obresti tudi ne bi plačevala, če ne bi sklenila pogodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna prednica tožeče stranke in tožena stranka sta 29.03.2000 sklenili posojilno pogodbo št. 006/CO-2000 za posojilo v višini tedanjih 1.500.000,00 SIT za dobo enega leta po 16,19 % obrestni meri. Tožena stranka se je zavezala, da bo posojilo vrnila v enkratnem znesku.

S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (577. člen Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ potrebno uporabiti).

Tožena stranka je plačevala 20.200,00 SIT mesečno, kar je tožeča stranka ob dospelosti upoštevala kot poplačilo pogodbenih obresti, v presežku pa tudi kot delno poplačilo glavnice (313. člen ZOR). Ker tožena stranka svoje obveznosti v preostanku ni izpolnila, tožeča stranka s tožbo zahteva njeno plačilo.

Tožena stranka je v postopku sodelovala le tako, da je po svojem pooblaščencu vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je med drugim navedla, da je predložen blagajniški izdatek slaba fotokopija, da je do sklenitve posojilne pogodbe prišlo na predlog poslovnega partnerja upnice, družbe C. in da denarja sama ni prejela, saj ga je upnica neposredno izročila predstavniku te družbe.

Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravdna stranka ima v postopku pravico (če želi uspeti, pa tudi dolžnost) navajati dejstva, na katere opira svoje ugovore in predlagati dokaze v njihovo potrditev (212. člen ZPP). Tožena stranka je vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, prejela vse pripravljalne vloge tožeče stranke, na katere ni odgovorila, svojih navedb pa ni podala niti kako drugače, čeprav je to možnost imela.

Tudi svojega izostanka z naroka toženka ni ustrezno opravičila. Dopis, s katerim je sodišču sporočila, da se naroka ne bo udeležila, zgolj zatrjuje njeno odsotnost, v potrditev pa sodišču ni predložila nobenega dokaza. Ker se neopravičeno ni odzvala vabilu sodišča, je to upravičeno opustilo tudi njeno zaslišanje, ki je sicer le dokazno sredstvo in bi lahko le potrdilo njene do tedaj podane navedbe, ne bi pa jih moglo nadomestiti. Razloge nesodelovanja tožene stranke tako ne gre pripisati ravnanju sodišča.

Tožena stranka ni zanikala, da bi sporno posojilno pogodbo sklenila, v pritožbi pa uveljavlja, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj bi morala denar izročiti njej, česar pa ni storila (559. člen ZOR).

Res je tožena stranka že v ugovoru pojasnila, da je do sklenitve pogodbe prišlo na predlog 3. osebe (družbe C.) in da je bil denar izročen njej, kar pa na veljavnost sklenjene pogodbe, ne more vplivati. Kadar pogodbena stranka izpolnitev opravi tretji osebi po dogovoru ali z odobritvijo sopogodbenika (da s tem ni soglašala, tožena stranka niti ne zatrjuje), je izpolnitev veljavna (305. člen ZOR) (1). Tudi, če bi držalo, kar navaja tožena stranka, to njene obveznosti, da povrne posojilo, ne izključuje. Ker naj bi tudi izpoved predstavnika posojilojemalca in predstavnika družbe, ki naj bi ji bil posojen denar izročen, potrdila te navedbe, je njuno zaslišanje brez potrebe.

Brezpredmetno pa je tudi sklicevanje toženke na njen morebiti ponarejen podpis na predloženem blagajniškem prejemku. Kakor že pojasnjeno, je tudi, če je bil posojen denar (s soglasjem toženke) res izročen predstavniku družbe C. in je ta podpisal tudi blagajniški prejemek (sicer v imenu toženke), v pogodbenem razmerju s tožnico bila toženka, kar potrjuje tudi z njene strani izvršeno mesečno plačevanje obresti, zavezana pa je tudi k povračilu preostalega posojenega zneska.

Ker je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, je tudi tožena stranka dolžna izpolniti pogodbo tako, kot se glasi. Ker pa je med postopkom prišlo do odstopa terjatve družbi V., toženka pa v subjektivno spremembo tožbe ni privolila (187. člen ZPP), je tožeča stranka tožbeni zahtevek spremenila tako, da je od tožene stranke terjala izpolnitev v korist nove upnice. Kadar do odtujitve terjatve pride na strani tožnika, je ta dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja (2), četudi se pravda dokonča med istima strankama. Gre za objektivno spremembo tožbe, ki ji tožena stranka tekom postopka ni nasprotovala, zato je šteti, da je vanjo privolila (3. odstavek 185. člena ZPP).

Neutemeljeno toženka izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Stroški za prejem in pregled sodbe in poročilo stranki ter za preveritev pravnomočnosti, tožeči stranki resda niso še nastali, ker pa so neizogibni in tako del pravdnih stroškov, odmerjenih v skladu z 3. in 7. točko tarife št. 39 Odvetniške tarife, je tožeča stranka upravičena do njihovega povračila. Pravilno je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi povračilo celotnih pravdnih stroškov tožeče stranke. Tožena stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša le na ugotovitev pravnega razmerja med pravdnima strankama in del stranske terjatve, v zvezi s tem delom pa niso nastali posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, prav tako pa tožeča stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni z ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi in tako ni bil potreben (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

--------------------

(1) Enako tudi Plavšak in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem, komentar 569. člen OZ.

(2) Na strani tožnika je po prevladujočem mnenju teorije potrebno sprejeti relevančno teorijo, Glej Ude in ostali: Pravdni postopek s komentarjem, str. 234 in naslednja.