TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Ustava Republike Slovenije se sklicuje na Temeljno ustavno listino, saj preambula izrečno določa, da izhaja iz nje, kar pomeni, da ta ostaja v veljavi hkrati z novo ustavo. Dejansko pa je to lahko pomembno le v povezavi s časovnim nastankom slovenske države in ureditvijo razmerij z nekdanjimi deli prejšnje skupne države. Ustavni zakon za njeno izvedbo zato še vedno ureja le tista vprašanja, ki zadevajo prehodno obdobje ter načine in roke za ureditev določenih področij.

Za pozneje nastala razmerja mora zato veljati ureditev, ki jo predpisuje Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). To pa med drugim pomeni, da tudi za tujce velja 67. člen, ki določa, da le zakon lahko določa način uživanja lastnine, tako da bo zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. V 68. členu (Ur.l. RS, št. 42/97) je namreč urejeno le vprašanje pridobivanja lastninske pravice tujcev v bodoče (najnižji pravni akt je tudi tu zakon), v 9. členu ustavnega zakona za izvedbo ustave pa začasna prepoved njene pridobitve do ureditve v zakonu. V obravnavanem primeru pa ne gre za pridobitev lastninske pravice tujca, temveč za razpolaganje tujca v korist domače pravne osebe.

Po 1. odstavku 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. To pomeni, da uredba ni akt, na katerega je sodišče vezano, če ugotovi, da je takšna uredba v nasprotju z zakonom ali ustavo. Vrhovno sodišče je zato navedeno nejasno določbo uredbe presojalo v povezavi s sedaj veljavno ustavo in zakoni ter ugotovilo, da je ni mogoče uporabiti za pravne osebe, ki v času osamosvojitve niso imele poslovnih enot na območju Republike Slovenije.