TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri odgovoru na vprašanje, ali opis v zadostni meri konkretizira zakonski znak preslepitve je potrebno izhajati iz celotnega opisa kaznivega dejanja oziroma vseh obdolženčevih ravnanj, kot se mu očitajo v tenorju obtožbe. Bistvo očitka obdolžencu je, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil z dvema izvršitvenima načinoma, in sicer pri sklenitvi posla s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene (ko je kljub zadostnim sredstvam zamolčal, da računov ne bo plačal) in ob izvajanju posla s prikazovanjem, da bo obveznosti izpolnil, s tem ko je bil s strani družbe M. d.o.o. tri mesece po njegovi izdaji plačan le en račun in s tem pri oškodovancu utrjena zmota, da bodo plačani tudi drugi računi. Pri tem ni zanemarljivo, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je bil ta prvi račun plačan dne 11. 4. 2014, kar je po izdaji računa št. 140665 z dne 31. 3. 2014 in pred izdajo ostalih računov, ki so navedeni v tenorju obtožbe, s čimer je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri konkretizirano, da je s takim ravnanjem oškodovano družbo prepričal, da bo poravnal vse nadaljnje račune, zaradi česar je ta nadaljevala z izpolnjevanjem svojih obveznosti v skladu z poslovnim dogovorom. Pri tem tudi ne gre prezreti, da iz opisa tudi izhaja, da kljub večkratnemu opominjanju zapadlih obveznosti ni poravnal, temveč je to zgolj obljubljal. Glede na tak opis njegovih ravnanj zato v obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da gre za vsebinsko izpraznjen opis dejanja, pri katerem bi izostala konkretizacija preslepitvenih ravnanj. Pri prikrivanju, da obveznosti kljub zadostnim sredstvom ne bodo izpolnjene, gre za pasivno obliko preslepitve in se po naravi stvari tak očitek ne more manifestirati navzven, vendar pa je v obravnavanem primeru pasivna oblika preslepitve dopolnjena še z aktivnim ravnanjem in drugimi spremljajočimi dejanskimi okoliščinami (obljube o plačilu), ki njegovemu ravnanju jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve in je tako mogoče sklepati na obdolženčev namen, da (vseh) obveznosti ne bo poravnal. Tako je zakonski znak preslepitve dovolj določno konkretiziran in zato ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da gre zgolj za enostavno civilnopravno neizpolnitev obveznosti.