TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v višini 7.084,5 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je ustrezno razumelo konkretni opis očitanega kaznivega dejanja v obtožnici kot konkretni dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ in se do navedenega opredelilo v zaključku točke 12 obrazložitve izpodbijane sodbe ter posebej v poglavju, ki se nanaša na pravno presojo dejanja. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da je iz opisa očitka jasno razvidna povezava negativnega vrednotenja obtoženčevega aktivnega ravnanja, to je podpisa sklepa o odobritvi kredita, z vsebino norm, ki so ga zavezovale kot predsednika uprave. Zaključek sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe navedena normativna podlaga predstavlja ustrezno regulativo dolžnega ravnanja obtoženca, ki je, preko podpisa sklepa o odobritvi kredita družbi, katera pogojev za to ni izpolnjevala, deloval v nasprotju z interesom banke, saj je vedel, da ni preverjena sposobnost družbe za vračilo kredita ter realna vrednost sekundarne možnosti poplačila kredita, to je vrsta in obseg zavarovanj (izraba položaja v kombinaciji z opustitvijo dolžnega ravnanja), je pravilen. Iz navedenega opisa je razvidno, da se obtožencu očita ravnanje v nasprotju z njegovo temeljno dolžnostjo, da v primeru odobritve konkretnega kredita zagotovi banki čim nižje kreditno tveganje.

Prvostopenjsko sodbo pritožbeno sodišče razume kot logično celoto, v kateri se povzetki razpoložljivega dokaznega gradiva prepletajo z dokazno presojo sodišča in sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki glede ključnih vprašanj, v taki strukturi pa je zaznati v potrebni meri razloge o odločilnih dejstvih in njihovi umestitvi v začrtan normativni okvir, s čimer je dovolj jasno zagotovljena tudi sledljivost miselnega procesa sodišča prve stopnje kot ključen atribut obrazložene sodne odločbe.

Pritožnici je sicer pritrditi, da je v primeru strokovno zapletenih vprašanj, ki se obravnavajo v kazenskem postopku, posebno pozornost treba posvetiti obdolženčevi pravici do izjavljanja iz 22. oziroma pravici do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave RS v zvezi z zanj obremenjujočim dokaznim gradivom, tudi s pomočjo strokovnega pomočnika obrambe. Vendar pa je po presoji sodišča druge stopnje bila obtožencu pravica do izjave o celotnem procesnem gradivu ter s tem pravica do učinkovite obrambe zagotovljena s tem, da je strokovno mnenje L. L. bilo posredovano izvedencu mag. G. G., ki se je do njega pisno in ustno opredelil, ob čemer iz spisa ni razvidno, da bi bilo obrambi onemogočeno zagotoviti prisotnost L. L. ves čas glavne obravnave. Na način, da je bilo njeno strokovno mnenje pretreseno s strani sodnega izvedenca v obsegu, ki ga je določil obtoženi oziroma njegova zagovornica v perspektivi pravice iz 22. oziroma 29. člena Ustave RS, je bila uresničena kontradiktorna obravnava izvida in mnenja izvedenca mag. G. G., s tem pa izpeljan ključni del dokazovanja z izvedencem, katerega izvedensko delo sodišče prve stopnje ocenjuje po načelu proste presoje dokazov v smislu strokovne prepričljivosti in logičnosti argumentov kot relevantnih meril njegove sprejemljivosti.

V skladu z ustaljeno sodno prakso in teorijo ima strokovno mnenje L. L. v predmetnem postopku pomen obtoženčevih navedb in ne mnenja, ki bi pomenilo dokaz, enakovreden izvedenskemu mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca mag. G. G., čeprav bi seveda lahko šlo za navedbe, ki bi vzbudile tolikšen dvom v pravilnost izvedenskega dela, da bi bila na mestu postavitev novega izvedenca ekonomske stroke - področje bančništva. Sodišče prve stopnje je po tem, ko se je izvedenec opredelil do strokovnega mnenja pomočnice obrambe, presodilo, da dvom v pravilnost izvedenskega dela ni bil vzpostavljen in zavrnilo dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca. Na podlagi nekonkretiziranih pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe s tem, da ni ugodilo predlogu za določitev roka, v katerem bi se strokovna pomočnica lahko seznanila z navedbami izvedenca mag. G. G., ki so predstavljale njegov odziv na njeno strokovno mnenje, sodišče druge stopnje ne more sprejeti zagovorničine trditve, da je na opisani način kršilo obtoženčevo pravico do poštenega sojenja, adversarnega postopka in enakosti orožij po d) točki tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, s čimer neutemeljeno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca ekonomske stroke. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave z dne 24. 9. 2020 je razvidno, da je sodnica po zavrnitvi tega dokaznega predloga podala kratko obrazložitev, le-ta pa je v vsebinskem smislu določno navedena v izpodbijani sodbi. Povsem jasno je izraženo stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev drugega izvedenca po določbi 258. člena ZKP (nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenju izvedenca ali utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja, ob tem pa se pomanjkljivosti ali dvom ne morejo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca), pri čemer so razumljivo navedeni tudi razlogi za takšno odločitev; pritožbeno sodišče razume, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca potem, ko je ocenilo, da posamične napake v mnenju izvedenca mag. G. G. (pisne napake, zmotno ali pomanjkljivo povzemanje dejstev spisa ali pravne podlage), ob tem, da je bil na navedeno opozorjen in je imel možnost za pojasnilo, ter ob oceni, da utemeljevanje dokaznega predloga obrambe izvira zlasti iz nestrinjanja z izvedenčevimi ugotovitvami, ocenami in stališči, katere je sodišče presojalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ne pomenijo takih nepravilnosti, ki bi terjale postopanje po določbi 258. člena ZKP.