TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožba zoper sklep o preiskavi 306-95/2009-13 z dne 11. 11. 2009 se zavrže.

Tožbi se ugodi, odločba toženke 306-95/2009-62 z dne 11. 5. 2010 se odpravi v delu, ki se nanaša na tožnikovo odgovornost, in se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

V skladu z določbo 33. člena ZPomK-1 se sodna odredba zahteva za preiskavo prostorov podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek. V obravnavani zadevi so bili sporni dokazi pridobljeni med preiskavo prostorov podjetja E., proti kateremu se je vodil postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES oziroma 101. člena PDEU in na katerega se je nanašal sklep o preiskavi. Dejstvo, da je bilo sporno elektronsko sporočilo naslovljeno na elektronski naslov, ki ga direktor E., I. I. uporablja kot član upravnega odbora H., samo po sebi ne pomeni, da gre za njegovo zasebno komunikacijo. Elektronsko sporočilo je bilo najdeno na direktorjevem računalniku, iz njegove vsebine pa ne izhaja, da bi bilo del zasebne komunikacije. Ravno nasprotno: predmet komunikacije je bila cenovna politika smučarskih centrov v sezoni 2009/2010, kar je nedvomno poslovna komunikacija. Še več: ta poslovna komunikacija se nanaša na namen preiskave, ki je v tem, da se najdejo dokumenti in drugi dokazi, ki neposredno ali posredno kažejo na obstoj kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 81. člena PES, to je sporazuma oziroma usklajenega ravnanja podjetij pri določanju cen smučarskih vozovnic za posamezno smučarsko sezono. Iz sklepa o preiskavi tudi jasno izhaja, da je Urad pričakoval, da bo te dokaze našel na naslovu ..., kjer je tožnikov sedež. Vrhovno sodišče zato zavrača tožbeni očitek, da je bilo sporno elektronsko sporočilo nezakonito pridobljeno.

Urad je znatni učinek na trgovanje med državami članicami utemeljil na trgovanju s poslovnimi deleži podjetij, ki upravljajo smučišča v Republiki Sloveniji. Ugotovil je, da omejevalna ravnanja strank postopka otežujejo podjetjem iz drugih držav članic vstop in poslovanje na slovenskem trgu. Vrhovno sodišče pritrjuje tožbenemu očitku v delu, da Urad ni pojasnil, kako omejevalna ravnanja strank postopka, torej dogovarjanje oziroma usklajeno ravnanje glede cen smučarskih vozovnic, otežujejo tujim podjetjem vstop in poslovanje na slovenskem trgu. V tem smislu pritrjuje tudi tožbeni navedbi, da Urad ni naredil celovite analize o učinku na trgovanje med državami članicami.