TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 420. člena in drugega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/ 94, 70/94, 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 32/02, 44/03 in 56/03) se zavrne. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 197/2005 z dne 7. 7. 2005 se ne sprejme.

Glede na drugačno naravo kazenskega postopka v primerjavi z ekstradicijskim postopkom gre za različne pravne položaje, ki jih zakonodajalec lahko ureja različno. Zato so očitki izpodbijani določbi prvega odstavka 420. člena ZKP, ki ne omogoča vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o dovolitvi izročitve o neskladnosti z drugim odstavkom 14. člena Ustave očitno neutemeljeni. Iz enakih razlogov so neutemeljeni tudi očitki o neskladnosti z 22. členom Ustave. Iz enakih razlogov, iz katerih so neutemeljeni očitki o neskladnosti izpodbijane določbe ZKP z drugim odstavkom 14. člena Ustave, so neutemeljeni tudi očitki o kršitvi človekovih pravic iz navedene določbe in iz 22. člena Ustave. Ker z izpodbijano odločbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-221/00 navedlo, da poleg odločbe o priznanju azila tudi odločba o dovolitvi zadrževanja v državi, tj. odločba o priznani posebni obliki zaščite (61. člen ZAzil), preprečuje izročitev. Glede na navedeno je pobudnikovo zatrjevanje neskladja določbe drugega odstavka 530. člena ZKP s 14. oziroma z 22. členom ter z 2. členom Ustave, ker ne ureja kot razloga, ki naj ga upošteva Minister, kadar odloča o izročitvi, poleg pribežališča tudi priznane posebne oblike zaščite iz 61. člena ZAzil, že iz tega razloga očitno neutemeljeno.